Vložili smo interpelacijo zoper ministra za pravosodje, Marjana Dikaučiča

Najnovejša razkritja, povezana z ministrom Marjanom Dikaučičem, dokazujejo, kar v LMŠ trdimo že vse od njegovega zaslišanja pred matičnim odborom – namreč, da oseba s tako nejasno in očitno sporno preteklostjo sploh ne bi smela postati minister. Nikoli! Ne v pravni državi. In to za nobeno področje. Še najmanj za pravosodje.

Razlog za vložitev interpelacije sicer ni sum davčne utaje, saj se ne nanaša na njegovo ministrovanje. Je pa zato razlogov zanjo kljub temu več kot dovolj, čeprav Dikaučič funkcijo ministra opravlja še ne tri mesece.

Najprej mu očitamo ponovitev razpisa za izbiro dveh evropskih delegiranih tožilcev. Objavil oziroma dovolil je objavo še drugega, in to nezakonitega razpisa, s tem pa po oceni sicer pogosto razdeljene, a tokrat povsem enotne stroke ravnal arbitrarno, samovoljno, protiustavno in politično motivirano, ob čemer pravniki dodajajo celo izraze, kot so pravno huliganstvo, zloraba, prekoračitev pristojnosti. Početje ministra Dikaučiča pomeni kršitev načel pravne države in spodjedanje ustavnega položaja državnega tožilstva. Razglasil se je za razlagalca zakonov oziroma zanikovalca veljavnih pravnih aktov. Dopušča nezakonita ravnanja in to kot – pozor – pravosodni minister, namesto da bi takšno početje ustavljal in preprečeval.

Naš drugi očitek je povezan s povsem nedopustnim odlašanjem vlade pri imenovanju državnih tožilcev. Kljub izraziti kadrovski stiski 12 kandidatov iz neznanih razlogov še vedno čaka na odločanje vlade. Ta ravna politično motivirano, selektivno in ad personam, pa čeprav ima v postopku imenovanja namerno zgolj formalno vlogo, da bi v največji možni meri (za)varovali neodvisnost tožilstva od vsakokratne vladajoče politike. Glede na molk in še vedno ustavljena imenovanja državnih tožilcev je vladni modus operandi očitno »posvojil« tudi minister Dikaučič. Zato je (so)odgovoren in (so)kriv za nedopustne posege izvršne veje v ustavni položaj državnega tožilstva, ki se zagotavlja tudi prek postopkov imenovanja. Ustavitev imenovanj je ena od oblik pritiska. Minister Dikaučič vse to dopušča, s tem pa opušča dolžno ravnanje – in to je, med drugim, tudi zagotavljanje ustreznih razmer za delovanje tožilstva, hkrati pa tako izvaja preventivno discipliniranje in naklepno spodjeda pravno državo. Tretji interpelacijski očitek zoper ministra Dikaučiča je povezan s predlogom novele zakona o nalezljivih boleznih. Čeprav je ustavno sodišče ob ugotovitvi neustavnosti dela 39. člena ZNB jasno zapisalo, kaj vse in kako določno je vlada dolžna določiti, ministri – tudi ne pravosodni Dikaučič – tega pričakovano niso hoteli razumeti. Nasprotno – namesto da bi odločbo dosledno uresničila, je vlada – ob asistenci ministra Dikaučiča – v zakon prelila lastne protiustavne in (povečini) razveljavljene odloke, s katerimi je med epidemijo krnila človekove pravice in temeljne svoboščine. Tako je – ob statiranju pravosodnega ministra – pokazala, da pravnega reda ne spoštuje, in dokazala, da se otepa demokratičnih mehanizmov nadzora nad svojim delom.