Vesna Fabjan: Prebivalci Bele krajine imamo pravico živeti v čistem in zdravem okolju

Kdo ne pozna Bele krajine, dežele belih brez prepletenih z vinogradi in steljniki v objemu čiste reke Kolpe? Dežele dobrosrčnih in gostoljubnih ljudi, z bogato etnologijo, kulturno dediščino in kulinariko? Prav letošnje poletje je deželica na JV beležila izreden porast domačih in tujih  gostov, saj je njena neraziskanost, odmaknjenost in butičnost pravšnja za odmik od napornega utripa sodobnega življenja. Belokranjci smo ponosni na zeleno pokrajino, čist zrak in vode. Pa je temu res tako? Koliko časa še?

Na Vražjem kamnu pri Črnomlju je bila leta 2007 zgrajena bioplinarna, ki naj bi predelovala le domače bio-odpadke. Obratuje skoraj neprekinjeno in ima od leta 2014 novega lastnika. Letno proizvede 28.000 ton digestata, žal pa že dolgo ne več le lokalnega. Ob tem se pojavljata dva ključna problema, ki povzročata nezadovoljstvo prebivalcev, še posebej tistih z večjo ekološko ozaveščenostjo.

Velika večina digestata se v neprimerni preveč tekoči obliki (le 3-5% suhe snovi) polije po belokranjskih njivah. Zaradi vsebnosti številnih težkih kovin (kadmij, krom, baker, živo srebro, nikelj, svinec cink),   policikličnih aromatskih ogljikovodikov (PAH) in polikloriranih bifenilov (PCB), je ogrožena naša pitna voda in kvaliteta najboljših kmetijskih zemljišč. Prst se kemizira, digestat povzroča zapleveljenje in zbijanje zemlje. Bela krajina je pokrajina plitvega krasa, kar pomeni, da se zaradi tanke plasti prsti in prepustnosti kamnine, vsaka snov, ki jo razlijemo po površju kaj hitro pojavi nekje v podzemnih vodah. Ker je sistem razpok, po katerih se podzemna voda pretaka, zapleten in nepoznan, nikoli ne vemo kje in kakšne posledice bo imelo polivanje neprimernih snovi. Tudi, če je obstoječe polivanje biognojevke znotraj meja slovenskih predpisov, teh obremenitev konkretno naše okolje ne prenese. To dokazujejo sodobne meritve kvalitete vode na izvirih, ki še zdaleč niso več čisti. Prav na območju kraških izvirov živita beli in črni močeril (slednji je endemit svetovnega pomena), ki že izkazujeta zmanjševanje populacije ali celo izginotje kolonij v posameznih primerih. Močeril je dober kazalec pitne vode, saj si jo ljudje z njim delimo.

Zaradi smradu, ki se širi iz bioplinarne in/ali sosednje farme prašičev, ter  ob polivanju digestata, trpijo gostinski in trgovski obrati v okolici, turistični delavci, prebivalci, ki ne morejo prezračevati svojih domov in sušiti perila na prostem. V neposredni bližini energetsko-kmetijskega kompleksa je trim steza, nogometno igrišče, kjer rekreacija lahko poteka v okolju, ki je zdravju škodljiv, če ne celo kancerogen. Žal v Sloveniji še vedno ne znamo meriti smradu, tudi učinkovite zakonodaje s tega področja nimamo (še manj nadzora), da bi lahko ukrepali.

Ob neznosno zasmrajenih jutrih v zgornjem delu Črnomlja so se na socialnih omrežjih pojavljale objave in kritični komentarji občanov, ekološkega društva …, s pozivi svetnikom in županu naj odreagiramo. Napoveduje se civilna nepokorščina. Pobudo za ureditev razmer smo v prevzeli v lokalnem odboru LMŠ Črnomelj. Zavedamo se, da gre za pravno zahtevno področje (bioplinarna namreč deluje v mejah, sicer zastarelih, dovoljenj in zakonov), da je problem večplasten, strokovno zahteven in v pristojnosti državnih predpisov. A najti je potrebno rešitev, saj tako naprej več ne gre.

Svetnici na sejah občinskega sveta že daljše obdobje redno opozarjava, zastavljava vprašanja in dajeva svetniške pobude, saj želiva, da občina poišče dogovor z lastnikom in da se zadevo uredi tako, da bomo Belokranjci dolgoročno ohranili kvaliteto bivanjskega okolja ter pitno vodo. Dosegli sva, da je občina pridobila pravno mnenje, da je problematika prišla na dnevni red, o problemu se ponovno govori (v preteklosti se je že večkrat, a do rešitve ni prišlo), prihaja do pogovorov župana z lastnikom, se bolj upošteva stroko in izkušnje lokalnega ekološkega društva. Zavedava se, da problem ne bo rešen čez noč. Verjetno šele leta 2023, ko bo lastnik obvezan z novim okoljevarstvenem dovoljenjem in bo primoran izpolniti trenutno le obljube zapisane v aktualnem dovoljenju.

Menimo, da lokalna oblast noče sprejeti odgovorne strategije reševanja problematike, zato odnehali ne bomo. Trajnostno in sonaravno ravnanje z okoljem bi moralo imeti prednost pred drugimi interesi, saj smatramo, da prihodnost Bele krajine temelji ravno na zelenih naravnih dobrinah!

Vesna Fabjan in Renata Butala, predsednica in sekretarka lokalnega odbora LMŠ Črnomelj, svetnici LMŠ v občini Črnomelj.