Ustavna obtožba predsednika vlade pred ustavnim sodiščem je utemeljena in nujna

V demokraciji, kjer velja pravni red, bi predsednik vlade – kot »poglavar« izvršne veje oblasti – upošteval zakonodajo in odločitve neodvisnih institucij. Janez Janša ravna v nasprotju s tem, zato smo na pobudo LMŠ-ja, skupaj s strankami prave opozicije, v parlamentarno proceduro vložili predlog ustavne obtožbe predsednika vlade Janeza Janše.

Janez Janša, predsednik Vlade Republike Slovenije, je pri opravljanju svoje funkcije kršil:

  • 1., 2., 3., 34., 39., 44., 50., 51., 63., 70., 70.a, 72., 90., 115. in 135. člen Ustave Republike Slovenije,
  • 257. in 258. člen Kazenskega zakonika,
  • 3., 7., 10., 33., 34., 37., 71.č člen Zakona o državnem tožilstvu,
  • 2. člen Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju,
  • 3. in 20. člen Zakona o Slovenski tiskovni agenciji in
  • 66. člen Zakona o interventnih ukrepih za pomoč pri omilitvi posledic drugega vala epidemije COVID-19.  

V LMŠ predsedniku vlade očitamo predvsem odklonitev nabave cepiva, s čimer neposredno ogroža zdravje ljudi ter izvajanje političnih pritiskov na STA in medije ter tožilstvo.

1.     Odklonitev cepiva

Janez Janša sredi drugega vala epidemije ni poskrbel, da bi Republika Slovenija naročila vse razpoložljive odmerke cepiv, ki so ji bili po sistemu pro rata na voljo. S tem – bodisi namernim ravnanjem bodisi opustitvijo dolžnega ravnanja – je nastala hujša kršitev pravic državljank in državljanov in obsežna škoda, ki bo pustila posledice na zdravstvenem, gospodarskem in socialnem področju. Predsednik vlade bi moral storiti vse, kar je v njegovi moči, da bi država sprejela vse razpoložljive ukrepe za (za)varovanje najpomembnejše dobrine – zdravja. Ker tega ni storil, je številnim državljankam in državljanom kršil človekovo pravico do zdravstvenega varstva (51. člen URS in 2. člen ZZVZZ), s tem pa tudi njihovo pravico do osebnega dostojanstva in varnosti (34. člen URS). Pri odpovedi naročilu vseh razpoložljivih odmerkov cepiv gre za naklepno zanemarjanje uradne dolžnosti, ki izpolnjuje znake kaznivega dejanja nevestnega dela v službi (258. člen KZ-1), prav tako pa lahko neizpolnitev navedenih dolžnosti razumemo kot zlorabo uradnega položaja (257. člen KZ-1).

2. Poseganje v medije

Predsednik vlade vodi in usmerja delo vlade (14. člen Zakona o vladi), zato je njegova odgovornost za ravnanja vlade neposredna. Vlada Republike Slovenije v imenu države izvaja pravice družbenika STA in je dolžna, kot to določata 3. in 20. člen ZSta, zagotoviti primerno financiranje javne službe, ki jo ta opravlja. Zaradi političnega obračunavanja, ki ga usmerja sam Janez Janša, je UKOM v imenu vlade arbitrarno in v nasprotju z zakonodajo prekinil državno financiranje STA. Prav tako je Janez Janša – v smislu 14. člena Zakona o vladi – odgovoren za kršenje 66. člena PKP7, saj kljub jasnim določbam 2. in 3. odstavka ne zagotovi ustreznega financiranja omenjene javne službe. Takšno ravnanje predstavlja tudi kršitev pravice do svobode izražanja (39. člen URS), saj omenjeni medijski hiši preprečuje opravljanje njenega osnovnega poslanstva, za katerega je bila ustanovljena.

3. Pritiski na tožilstvo

Predsednik vlade Janez Janša je s svojimi ravnanji in posegi v tožilstvo jasno pokazal ignoranco do ustave, Zakona o državnem tožilstvu in tudi Zakona o vladi. Vsi navedeni predpisi jasno določajo samostojnost posameznega državnega tožilca, tudi v  razmerju do predsednika vlade. Državno tožilstvo namreč ni del vlade, ki mu je mogoče ukazovati, mu naročati, koga naj preganja in koga ne. Njegovo zavlačevanje s seznanitvijo vlade z izbranima kandidatoma za evropska delegirana tožilca, ustavitev imenovanja državnih tožilcev, pritiski na delo tožilcev in javno pozivanje k obravnavi protestnikov predstavljajo kršitve Ustave Republike Slovenije (2., 39., 135. člen) in Zakona o državnem tožilstvu, ki jasno določa, da so državna tožilstva del pravosodja in samostojni državni organi (10. člen ZDT), državni tožilci pa pri svojem delu samostojni in vezani na ustavo in zakon (3. in 7. člen). Janez Janša bi moral upoštevati tudi zakonske določbe glede imenovanja, napredovanja in kandidacijskih postopkov, kot jih opredeljuje omenjeni zakon.

Predlagatelji ustavne obtožbe smo prepričani, da je obtožba predsednika vlade pred ustavnim sodiščem utemeljena in nujna – da se omenjenemu funkcionarju prepreči nadaljnje škodljivo delovanje in uničevanje temeljnih svoboščin in pravic kot tudi temeljev naše demokratične države.