Ustavna obtožba: Poslanci naj se razbremenijo strankarskih spon in pokažejo, da je vlada izvoljena v državnem zboru in ne obratno. Za ljudi gre.

Janez Janša kot član vlade in njen predsednik dopušča oziroma narekuje kršitve zakonov in preprečuje njihovo izvajanje. V LMŠ vidimo tovrstna ravnanja kot posmeh demokraciji in norčevanje iz lastne države in ljudi, zato smo zoper predsednika vlade Janeza Janše vložili ustavno obtožbo. V besedilu ustavne obtožbe Janezu Janši očitamo kršenje zakona in ustave v treh točkah:

– zavrača financiranje javne službe Slovenske tiskovne agencije (STA),
– opušča seznanitev vlade z imenoma kandidatov za evropska delegirana tožilca in opušča imenovanje državnih tožilcev,
– kot začasni zdravstveni minister je opustil nabavo zadostne količine odmerkov cepiva.

Vlada je ustavila financiranje javne službe STA – poročanje, ki je javno dostopno vsem. Ker je za ravnanja vlade odgovoren njen predsednik, s tem krši 3. in 20. člen zakona o Slovenski tiskovni agenciji, pa tudi 66. člen PKP7, ki smo ga v državnem zboru sprejeli, da bi preprečili finančno izčrpavanje STA. S kršenjem teh zakonov Janez Janša krati pravico do svobode izražanja, ki je zapisana v 39. členu ustave. Očitno mu je STA trn v peti pri izvajanju vojne z mediji. Igra namreč ključno vlogo za neodvisno delovanje celotnega slovenskega medijskega prostora. Ravno zato financiranje javne službe STA ni in ne sme biti odraz dobre volje vsakokratne vlade ter je zagotovljeno z zakonom. Vlada je tako dolžna izvajati financiranje, ker tako določa zakon, četudi predsednik vlade meni drugače, ali se mu izvajanje zakona upira. V pravni državi pač nima izbire. Izvajanje zakonov je definicija pravne države. STA že 146 dni ni prejela plačila za svoje storitve. Najmanj toliko časa predsednik vlade krši zakon.

Za tožilce – podobno kot za novinarje oziroma medije – veljajo neodvisnost,  samostojnost, nepristranskost in avtonomnost. Njihovo delovanje je vezano izključno na ustavo in zakone, nikakor pa ne na navodila predsednika vlade. To je “razlog” za ustavitev imenovanj oziroma napredovanj tožilcev na eni strani in na drugi za nedokončan postopek imenovanja kandidatov za evropska delegirana tožilca. Protipravnost v teh ravnanjih se kaže v kršitvi 2. člena ustave, v skladu s katerim je Slovenija pravna država. Predsednik vlade pa krši tudi 71.č in d člen Zakona o državnem tožilstvu, ki v postopku imenovanja evropskega delegiranega tožilca vladi dajeta zgolj seznanitveno  vlogo. A ker je v samem postopku imenovanja vlada zadnja. Predsednik je poskrbel, da se predlaganima imenoma člani vlade ne seznanijo. Predsednik vlade, ko gre za delo tožilcev, nima nobenih pravic in nobenih dolžnosti. Očitno pa ima osebne vzgibe, obete in koristi. Oba kandidata za delegirana tožilca sta sodelovala pri preiskovanju Janševega premoženja. Očitno se jima to maščuje.

»Vojno«, ki jo je bil dolžan voditi pa je predsednik vlade opustil. In to je vojna za vse razpoložljive dodatne odmerke cepiv proti COVID-19, ki so bili Sloveniji na voljo po sistemu pro rata. Decembra je v svoji začasni vlogi zdravstvenega ministra opustil možnost nabave dodatnih 900 tisoč odmerkov cepiva proizvajalcev Pfeizer BioNtech in Moderna. Rezultat je 450 tisoč manj cepljenih. Nenamerno ali naklepno – v resnici ni pomembno – je kršil pravico ljudi do socialne varnosti ter do osebnega dostojanstva in varnosti po 50. oziroma 34. členu ustave. V ravnanju premierja prepoznamo tudi znake kaznivega dejanja nevestnega dela v službi po 258. členu Kazenskega zakonika. Kot predsednik vlade in minister za zdravje v eni osebi je namreč vedel oziroma bi moral vedeti, kaj se dogaja z nabavami cepiva in kako bo njegovo ravnanje vplivalo na javno zdravje in število umrlih. Ravnanja – ali bolje – neravnanja predsednika vlade lahko razumemo tudi kot zlorabo uradnega položaja po 257. členu Kazenskega zakonika. Ni opravil uradne dolžnosti, s tem pa je – vsaj posredno – podaljševal epidemijo in celo pripeljal državo do menda potrebnega novega lockdown-a. Tako se je in se še vedno lažje ohranja na oblasti. In to je njegova “nepremoženjska korist”.

Če kdaj, potem je danes čas, da se poslanci razbremenijo strankarskih spon ter zaobljub in pokažejo, da je vlada vedno izvoljena v dvorani državnega zbora in ne obratno. Zato naj glasujejo po svoji vesti. Za ljudi gre.