Treba je gledati dva, tri korake naprej, pri tako ključnih temah postaviti agendo za več mandatov naprej in ne tako, kot se dela danes.

Evropska poslanka Irena Joveva je pripravila okroglo mizo na temo izzivov trga dela v luči sprememb, ki jih je prinesel covid-19 ter demografskih sprememb. Njeni sogovorniki so bili prof. dr. Jana Javornik, profesorica na University of Leeds, raziskovalka ter nekdanja generalna direktorica direktorata za visoko šolstvo, mag. Ksenija Klampfer, nekdanja ministrica za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, dr. Jure Knez, predsednik Kluba slovenskih podjetnikov ter soustanovitelj in tehnični direktor Dewesofta in Marjan Šarec, predsednik LMŠ.

Soočanje s pandemijo je v Evropski uniji povzročilo naraščanje brezposelnosti. Evropska poslanka Joveva je s sogovorniki iskala odgovore na to, kako v procesu obnove gospodarstva povečati dodano vrednost na zaposlenega in odpornost delovne sile na morebitne prihajajoče nove turbulence ter digitalne in zelene industrijske revolucije.

Slovenija je še vedno močno vpeta v storitveno dejavnost ter – kot izvoznica – v avtomobilsko industrijo, je izpostavil Marjan Šarec in dodal: »Pomembno bo, kje se bo Slovenija našla v izzivih, ki so zelene narave, in kako se bo soočila s to preobrazbo. Pri vprašanjih, ki niso ideološke narave, bi bilo treba postaviti agendo za več mandatov vnaprej, vsaj za dvanajst let, in ji slediti.«

Trg dela se je na pandemijo odzval hitro, so pa razmere razgalile tudi vse težave prekarnih zaposlitev in še bolj pokazale, kako nevarne so, saj posameznike in njihove družine izredno hitro pahnejo v socialno stisko. Sogovorniki so se strinjali, da sta subvencioniranje čakanja na delo in skrajšanega delovnika ukrepa, ki sta se izkazala za dobra že v času recesije, še pomembnejša pa je politika aktivnega zaposlovanja in vseživljenjskega izobraževanja.

»Gospodarstvo prehaja iz gospodarstva znanja na gospodarstvo veščin. Prihajamo v čas, ko diploma ne bo več dovolj. Tehnološki razvoj je brutalen in če mu delavec ne bo sposoben slediti, bo težko obdržal službo,« je poudarila Ksenija Klampfer in bila tudi kritična do delodajalcev: »Šokantno je, da delodajalci v Sloveniji izjemno malo vlagajo v izobraževanje kadra, starejših od 43 let pa sploh več ne izobražujejo.«

Jure Knez je pojasnil, da v podjetju Dewesoft inženirski kader dodatno izobražujejo še tri do pet let, zato odhod delovne sile predstavlja izredno velik strošek.

Vse bolj izrazita medtem postaja plačna neenakost, saj je pandemija vplivala na tiste dele gospodarstva, ki v velikem odstotku zaposlujejo žensko prebivalstvo: trgovina, gostinstvo, turizem, storitve. Jana Javornik vidi težavo tudi v splošni klimi v Sloveniji, ki postaja zelo nenaklonjena enakopravnosti spolov in enakosti nasploh. »Ob tem epidemija zelo radikalno odpira vprašanje skrbstvenega dela, ki ga ne moreš urejati z algoritmi, ampak ga mora nekdo opraviti. Tu ostaja potreba po zlasti ženskem delu, politika pa mora poskrbeti, da se delovni pogoji v tej branži izboljšajo,« je še pristavila.

Irena Joveva pa je opozorila tudi na demografske spremembe: »Stara celina se stara. Delež Evropejcev naj bi do 2070 predstavljal le še štiri odstotke svetovnega prebivalstva. Na odboru za zaposlovanje, katerega nadomestna članica sem, se zavzemamo za izpopolnjevanja in prekvalifikacijo starejših in ranljivih skupin, s čimer se bodo lahko prilagodili trgu dela.«

Po mnenju Javornikove je staranje prebivalstva lahko svojevrsten izziv, saj mladi prinašajo agilnost, starejši pa znanje in modrost, prilagoditi pa moramo le ustaljene načine dela. Tako imenovani starizem v naši družbi namreč ni uperjen le proti starim, pač pa tudi proti mladim. Agilnost sistema zaposlovanja in upokojevanja je ključna, a je v Sloveniji žal še vedno zelo toga.

Kot je izpostavil Knez, pa smo starejše naredili težje zaposljive sami, saj zaposlenim starejšim ne ponudimo možnosti, da bi ostali zadovoljni. Kot primer prilagajanja je navedel štiridnevni delovnik, ki ga omogoča enemu od svojih vrhunskih (starejših) inženirjev.

»Zavod za zaposlovanje postaja most med zaposlitvijo in čakanjem na upokojitvijo,« je dodala Klampferjeva, ki vidi zaupanje med delavcem in delodajalcem kot sveti gral moderne kadrovske politike: »Prilagoditi moramo ergonomijo delovnih mest, odpraviti stereotipe do starejših, izboljšati odnose na delovnem mestu in vpeljati kadrovsko politiko, ki omogoča izobraževanje starejših,« je povzela.

Joveva je v delu, ki je bil namenjen iskanju rešitev za dvig dodane vrednosti, navedla paradoksalen podatek, da imamo v okviru Inštituta Jožef Štefan mednarodni center za umetno inteligenco, priznan s strani UNESCA, medtem ko država v celoti zaostaja za evropskim povprečjem digitalne razvitosti. Javornikova v begu možganov vidi pozitivne posledice, saj si v tujini nabirajo dodatne kompetence, toda možgani morajo krožiti: »Da pa bi se to zgodilo, moramo biti do tujcev prijazna družba, kar Slovenija ni, ter imeti primerno prilagojen trg dela za visoko kvalificiran segment.« Ob tem Knez vidi večjo dodano vrednost tudi v povezovanju gospodarstva z izobraževalnim sistemom: »Trende in razvoj lahko v našem podjetju predvidimo za pet do sedem let vnaprej in se jim prilagodimo. Gre za specifična znanja, ki jih ni mogoče dobiti samo na fakultetah.« Za konec je Javornikova izpostavila še enega izmed stereotipov: »Sodoben trg dela zaposluje vsaj štiri generacije in čas je, da v Sloveniji prenehamo ves čas govoriti o digitalni nepismenosti. Moramo se zavedati, da je internet izumila ravno generacija ‘boomerjev’, ki prav zdaj zaključuje svojo karierno in delovno pot.«