Tina Heferle: Črka na papirju za lepše vedenje poslancev

Etični kodeks poslank in poslancev je bil kar nekaj let tabu tema, ki je prišla na površje le ob kakšnem burnem nastopu posameznega poslanca, sicer pa se z njim zares ni ukvarjal nihče. Kljub temu, da je bilo v politični zgodovini samostojne Slovenije kar nekaj »posebnih nastopov« poslancev državnega zbora, pravila vedenja in ravnanja poslancev, ki naj bi jih opredeljeval etični kodeks, do sedaj še niso dobila podpore za njihov sprejem. Največkrat je bilo nestrinjanje pospremljeno z izgovorom, da so poslance, ki so takšni ali drugačni, izvolili prav ljudje in da jih pri njihovem delovanju ne bi smela omejevati nobena pravila. To je bilo večinsko mnenje … do pred kratkim. Etični kodeks je danes tudi v praksi zaživel kot črka na papirju in čaka na potrditev v državnem zboru.

Za začetek: načeloma etični kodeks, kodeks ravnanja ali poklicna etika niso nič novega v poslovnem svetu. Etični kodeks ali kodeks ravnanja – to sta namreč dva vsebinsko nekoliko drugačna instituta – pozna praktično vsako večje podjetje in celo pomembnejše družbene kategorije poklicev. V odvetništvu recimo poznamo Kodeks odvetniške poklicne etike, v medicini Kodeks zdravniške etike itd. Skratka, za poklic, ki je družbeno pomemben in celo bolj izpostavljen od ostalih poklicev, ni etični kodeks nič nenavadnega, še več, zaradi bolj doslednega in bolj učinkovitega zasledovanja cilja določenega poklica je dokument, kot je etični kodeks, celo zaželen.

Tudi poklic poslanca je družbeno bolj izpostavljen poklic in poslanci, kot izvoljeni predstavniki ljudstva, smo večino časa pod drobnogledom javnosti in novinarjev. Naše delo je javno, vsak dan smo v službi ljudi in prav je, da bi vsi poslanci svoje delo opravljali spoštljivo in odgovorno; v prvi vrsti do ljudi in ne nazadnje tudi eden do drugega. K spoštljivemu in odgovornemu obnašanju poslanca seveda v največji meri pripomore visoka politična kultura. Žal moram priznati, da je nekateri izmed nas devetdesetih ne premorejo.  

Zagotovo je na mestu vprašanje, ali bodo napisana pravila oziroma črke na papirju sploh pripomogle k bolj etičnemu vedenju poslank in poslancev. Želim si, da etični kodeks vendarle ne bi ostal mrtva črka na papirju, pa vendar njegov sprejem ne pomeni samoumevnega dviga politične kulture. V tem sklicu sicer (še) nismo bili priča kakšnemu ekstremno negativnemu ali neetičnemu ravnanju poslank ali poslancev, smo pa v razpravah nekaterih posameznikov večkrat lahko slišali nestrpne besede in celo žaljivke, kar po mojem mnenju nima mesta v hramu demokracije. Da bi v prihodnje bil parlamentarni dialog bolj spoštljiv, bomo morali poslanci in poslanke predvsem poskrbeti vsak pri sebi, ne glede na pisana pravila kodeksa. Čeprav je naše največje orodje govorjena beseda, si ne bi smeli privoščiti, da bi ta v naših razpravah, kljub različnim stališčem (kar je v parlamentarni demokraciji nekaj najbolj običajnega), imela negativno konotacijo.

Načelnost in etičnost bi se pravzaprav morala začeti že pri doslednem spoštovanju pravil, ki jih določa Poslovnik državnega zbora. Ne slovi zaman kot naša mala ustava. Poslovnik postavlja »temeljna pravila igre«, ki se jih moramo za izvajanje visoke demokracije in parlamentarizma držati prav vsi. Levi ali desni, koalicijski ali opozicijski poslanci. Če se kršijo poslovniška določila, navadno to povzroči verižno reakcijo, ki na koncu lahko privede celo do zelo burnih odzivov posameznih poslancev ter za »drugo stran« skoraj vedno neetično ali vsaj neprimerno obnašanje. Lahko imamo deset etičnih kodeksov, pa ti ne bodo pripomogli k višji stopnji politične kulture, če ne bomo spoštovali temeljev našega delovanja. Torej, osnova za etičnost poslank in poslancev je spoštovanje določil Poslovnika državnega zbora, šele na tem pa se lahko gradi višja politična kultura na podlagi pravil etičnega kodeksa.

Glede na to, da bomo poslanci predvidoma vendarle sprejeli tudi etični kodeks, se kot podpredsednica državnega zbora pri vodenju plenarnih sej za začetek nadejam doslednega spoštovanja določb poslovnika s strani vsakega predsedujočega, enake obravnave koalicijskih in opozicijskih poslancev in ne nazadnje spoštovanja poslovniških pravil tudi s strani poslank in poslancev. Če bomo vsi skupaj tega zmožni, potem verjamem, da tudi etični kodeks ne bo ostal le mrtva črka na papirju.  

Tina Heferle, podpredsednica Državnega zbora in poslanka LMŠ