Tina Heferle: Človekove pravice v sistemu delitve oblasti

V svojem razmišljanju se bom osredotočila predvsem na zakonodajno vejo oblasti in njeno vlogo pri zagotavljanju človekovih pravic. Pa vendar bi rada, glede na to da sem, vsaj v Državnem zboru, še vedno predstavnica mlajše generacije, v uvodu svojega razmišljanja začela prav z mladimi. Dejstvo je, da če kot družba želimo ubraniti demokratične vrednote, v katerih živimo, moramo temelje zavesti, tako o spoštovanju človekovih pravic kot tudi o spoštovanju načela delitve oblasti, vzpostaviti prav pri mladih. Danes lahko velikokrat slišimo, kako odrasli, pa naj bodo to starši, učitelji, tudi mi politiki, mlajšo generacijo opozarjamo, da ob svojih pravicah in svoboščinah ne smejo pozabiti na svoje dolžnosti in odgovornosti, ki jih imajo kot polnopravni člani naše družbe. Razumljivo je, da se mladi v prvi vrsti zavedajo predvsem tistih svojih pravic in svoboščin, ki jim omogočajo, da o svojem mišljenju in obnašanju odločajo sami, zavedajo se pomena, da si smejo sami izbirati svoje prijatelje, poklicno pot, obšolske dejavnosti… Torej, mladi se vsekakor zavedajo temeljnih osebnostnih človekovih pravic in prav je tako, vendar pa jim velikokrat s tem, ko skorajda predpostavljamo, da zavesti o dolžnosti in odgovornosti nimajo, delamo krivico. Mladi se še kako zavedajo tudi svojih odgovornosti, ne nazadnje so to dokazali z nedavnim prizadevanjem za varstvo okolja in narave, kjer so praktično samoiniciativno prevzeli pobudo. Ampak mladi razumejo in prav je, da se tega zavedajo, da je država tista, ki mora zagotavljati takšno družbeno okolje, v katerem bodo lahko svobodno delovali, v katerem se bodo počutili dovolj varne, da bodo izživeli vse svoje potenciale in ne nazadnje, mladi se prav tako zavedajo, da je država tista, ki mora poskrbeti tudi za to, da se bodo mladi počutili spoštovane in cenjene. Vse to dojemajo kot del svojih, kot del človekovih pravic. Pri tem države po mojem mnenju sicer ne dojemajo kot nek trokraki organ, oblasti ne delijo na zakonodajno, izvršilno in sodno. Ampak če pogledamo pragmatično, to za posameznega državljana niti ni tako zelo  pomembno.

Za naše državljane je pomembno to, da DRŽAVA, torej vse tri veje oblasti, delujejo tako, da zagotavljajo svojim državljanom spoštovanje in varstvo človekovih pravic kvalitetno, dosledno in za vse enako. Verjamem, da bi se s takšnim stališčem lahko poistovetil marsikateri državljan, mlad ali malo manj mlad… Vprašanje je, ali se slednjega zavedamo tudi mi, predstavniki države v vseh treh vejah oblasti.    

Če predpostavim, da povprečnemu državljanu ni pomembna delitev države oziroma oblasti na zakonodajno, izvršilno in sodno, torej posameznik se ne ukvarja z vprašanjem, katera izmed vej oblasti mu na kakšen način omogoča uresničevanje njegovih pravic, pač pa mu je bolj pomembno to, da dejansko biva v okolju, kjer so človekove pravice spoštovane; bi morala na drugi strani, torej na strani DRŽAVE, ta delitev vendarle biti izjemnega pomena. Zakaj? Ravno zaradi tega, da država oziroma oblast v takšni obliki, kot jo imamo danes, v obliki parlamentarne demokracije, sploh lahko deluje koherentno. Ravno razčlenjenost državne oblasti je ena izmed temeljnih značilnosti moderne demokracije, ki nam omogoča, da živimo v pravni državi, ki spoštuje človekove pravice.  

Seveda ima v tem sistemu, tako imenovanem »sistemu zavor in ravnovesij«, tudi Državni zbor, kot nosilec zakonodajne veje oblasti, ključno vlogo. Kot samostojen in neodvisen organ je edini pristojen za sprejemanje zakonov, ki – če se navežem na človekove pravice – morajo biti takšne vsebine, da v našem družbenem okolju ustvarjajo  okoliščine, v katerih posameznik (in tudi država) lahko delujeta, sobivata in ob tem spoštujeta človekove pravice. Torej, menim, da je v luči človekovih pravic glavna odgovornost, ki jo ima Državni zbor in z njim vsak posamezen poslanec, ta, da sprejemamo zakone s takšno vsebino, ki bodo ustvarili pogoje za urejanje našega družbenega prostora na način, da se spoštujejo in udejanjajo človekove pravice. Zakonodajna veja oblasti torej ustvari platformo, izvršilna veja oblasti upravlja z njo, sodna veja oblasti pa jo interpretira in ne nazadnje sodi in ugotavlja njene morebitne kršitve.      

Da bi tak sistem deloval, potrebujemo dosledno spoštovanje načela »zavor in ravnovesij« oziroma drugače povedano, nobena veja oblasti se ne sme vmešavati v drugo vejo oblasti, saj v nasprotnem primeru kaj hitro lahko pride do zrušenja ravnovesja oblasti, s tem pa tudi do kršitve pravne države in kršitve človekovih pravic. Če povem neposredno in na kratko – ni dobro, da recimo zakonodajna veja oblasti izgubi svojo neodvisnost in postane podaljšana roka izvršilne veje oblasti. Prav tako ni dobro, da si zakonodajna veja oblasti dovoli kakor koli vplivati, posredno ali neposredno, na sodno vejo oblasti, recimo z razpravo o nepravnomočno končanih sodnih postopkih ali z ustanavljanjem parlamentarnih preiskovalnih komisij izven meja iskanja politične odgovornosti. Pri vsem tem je potrebno biti izjemno pazljiv, če seveda želimo zaščititi naš sistem delitve oblasti, kajti v nasprotnem se sistem zavor in ravnovesij poruši, oblast se začne koncentrirati in kar naenkrat je lahko spoštovanje človekovih pravic resno ogroženo.      

Dejstvo je, da si vsi verjetno želimo živeti v družbi, ki temelji na spoštovanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin, in ob predpostavki ločenosti treh vej oblasti je kot največji garant temu največkrat izpostavljen sodnik oziroma sodišče. Ob tem je izjemnega pomena temeljna in ključna lastnosti sodnika – njegova neodvisnost. Prav zaradi neodvisnosti sodniške funkcije je sodnik oziroma sodišče  sploh lahko garant in branitelj človekovih pravic. No, tu pa bi rada opozorila še na en vidik  neodvisnosti, ki je morda bolj neobičajen, in sicer na neodvisnost poslancev. Menim, da je zavezanost univerzalnim moralno – etičnim vrednotam temeljna substanca neodvisnosti poslanca in ključna, da ta s svojimi poslanskimi kolegi sploh lahko ustvarja že prej omenjeno platformo za »življenje« človekovih pravic. Tako kot je pomembna in nujna neodvisnost sodnika, da ta lahko pravično presoja o morebitnih kršitvah človekovih pravic, tako moramo tudi poslanci sprejemati takšne zakone, ki ne ogrožajo človekovih pravic. Poslanci moramo vseskozi ustvarjati družbeno okolje, ki si prizadeva za uresničevanje človekovih pravic, pri naslavljanju tovrstnih vprašanj pa je kljub različnim ideološkim predpostavkam ključna neodvisnost poslanca in delovanje po svoji vesti.  Zato smo, ali pa bi morali biti, tudi poslanci neke vrste garanti varstva človekovih pravic.    

Ob upoštevanju neodvisnosti poslancev pa bi se morali v Državnem zboru vsi zavedati pomembnosti in nujnosti, da dosežemo politično soglasje, na podlagi katerega bi uspešno implementirali dve ustavni odločbi, ki v zadnjem času v javnosti najbolj odmevata. Tu mislim na ureditev financiranja osnovnošolskega programa in na spremembo volilne zakonodaje. Ne govorim o vsebini zakonskih rešitev, pač pa o načelni ravni, o tem, da zakonodajna veja oblasti mora – in to nujno – spoštovati odločbe ustavnega sodišča, saj s tem kaže tako na svojo integriteto in državotvorno držo kot tudi na integriteto in položaj sodne veje oblasti in z njo ustavnega sodišča.  

Če zaključim nekoliko samokritično. Ne moremo pričakovati, da bosta ostali veji oblasti spoštovali neodvisnost in samostojnost zakonodajne veje oblasti, brez da bi mi, predstavniki zakonodajne veje oblasti, spoštovali samostojnost in neodvisnost teh dveh vej oblasti … in slednje – spoštovanje delitve oblasti – je glavni garant za varstvo človekovih pravic v sistemu delitve oblasti.