Rudi Medved: Ko ograje v glavah postanejo resničnost.

Pred 29 leti na tem trgu ni bilo ograj. Bila sta vznesenost in pričakovanje, ki ju ni mogla zatreti nobena ograja. Ko sem tistega jutra, 27. junija, ob pol petih prišel v Ljubljano, je na poti z železniške postaje do radia pri Starem tišlerju na ulici počez stal avtobus. In je bilo vse jasno. Drugo jutranjo kroniko sem pripravljal in vodil takrat. Kroniko, ki se je zavlekla daleč v dopoldne. Še danes ne vem, ob kateri uri sem prišel iz studija. In oddaje so se od tistega trenutka prelivale ena v drugo. Neverjetno, kako smo bili ustvarjalci programa tiste dni in noči zbrani in osredotočeni. Nobene panike. Večkratno preverjanje informacij, s katerimi so nas poleg novinarjev s terena zasipali ljudje z vseh koncev Slovenije. Ni bilo mobitelov, mailov, twiterja in facebooka. Morda smo imeli tudi zato ves čas tako verodostojne informacije. Delali smo Dogodke in odmeve pod alarmom, ko so letala JLA nad Ljubljano prebijala zvočni zid in so bili ljudje v zakloniščih. Delali smo, ko so se v Zadru dvignila letala na pot proti Sloveniji. Zato ne maram, da me preletavajo letala v mirnem času, pa četudi ob navdušenju ob koncu epidemije, ki je, mimogrede, še ni konec. Ne maram vojaških parad ob koncu vojaških vaj. Koga strašimo z njimi, če je naš sovražnik virus. Ne maram policijskih odredov v popolni bojni opremi na praznem Trgu republike, če tam par ljudi na glas bere. Sem del generacije, ki je od blizu doživela pravo vojno zato, da živimo v miru. In sem tudi med tistimi, ki čuti izjemno spoštovanje do boja za osamosvojitev Slovenije, kot tudi do tistih, ki so bili bitko z nacifašizmom. Brez njih vojne leta ‘91 ne bi bilo. 

Ampak, tu je ograja. Tistih, ki negujejo spomin na NOB, tistih ne sme biti zraven. Zato se ne čutim povabljenega na proslavo ob dnevu državnosti. Zame so vsi upori v narodovi zgodovini vredni vsega spoštovanja, zato je ograja postavljena tudi zame. 

Za tisti avtobus tisto jutro sem vedel, zakaj je tam. Bili smo na pragu vojne. Ampak danes nam ne grozi vojna. Grozi nam virus, ki ga ograja ne ustavi. Pa so vendarle ograje na Trgu republike, okoli parlamenta, kamor se odpravljam na slavnostno sejo. Grem iz spoštovanja do institucije, ki je 25. junija 1991 sprejela Deklaracijo o neodvisnosti in Temeljno ustavno listino o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije. 

Ograje nas lahko varujejo ali delijo. Vsa leta po osamosvojitvi so rasle v glavah, dokler niso postale resničnost. Koga varujejo in pred kom? 

Surovo leto živimo. Surovo za ves svet. Ampak še vsako je minilo, pa bo tudi to. Do takrat pa: voščimo si ob največjem prazniku domovine. Domovina, ti si kakor zdravje, je ljubezen do nje izpovedal Ivan Cankar. Oboje potrebujemo bolj kot kadarkoli: domovino in zdravje.

Rudi Medved, poslanec LMŠ