Rudi Medved: Kdo nadzira ustreznost razkužil na javnih mestih?

Poslansko vprašanje ministru za zdravje dr. Tomažu Gantarju

Nova realnost v razmerah epidemije koronavirusa je razkuževanje. Higiena rok je eden izmed temeljnih pogojev za preprečevanje prenosa okužb. Milo in voda sta najučinkovitejša, ampak zunaj domačega okolja nista vselej dostopna. Zato obstajajo razkužila in povsod nam morajo biti tudi dostopna. Vprašanje pa je, ali so tudi ustrezna. Pri enem izmed osrednjih medijev so opravili preizkus in prišli do poraznih, skrb zbujajočih rezultatov. V analizo so dali 7 vzorcev, odvzetih na javnih mestih in kar 3 so bili neustrezni. Še celo več, v dveh primerih sploh ni šlo za razkužilo, ampak za razredečeno varekino, kar je zelo nevarno. Tisti, ki nam ponujajo storitve v trgovinah, gostinskih lokalih, v javnih ustanovah in drugih dejavnostih, so odgovorni za ustreznost razkužil. Brezbrižnost, želja po prihranku, neodgovornost lahko povzročijo prenos okužbe, v najhujšem primeru celo smrt. Ali se potemtakem vsi tisti, ki so dolžni zagotavljati sredstva za razkuževanje rok zavedajo svoje odgovornosti? Sodeč po navedenem, zelo omejenem pregledu vzorcev bi nas moralo zelo skrbeti.

Zato sprašujem ministra za zdravje:
– ali zdravstveni ali katerikoli drug inšpektorat preverja ustreznost razkužil za roke na vseh mestih, kjer nam morajo biti razkužila na voljo?
– če ne, zakaj ne?
– če da, kakšni so izsledki teh preverjanj?
– ali so za brezvestne zavezance predvidene kakšne sankcije?
– ali imajo zavezanci za zagotavljanje razkužil ustrezna navodila?

NIJZ in vsi drugi, ki komunicirajo z državljani v zvezi z ukrepi za preprečevanje okužb, vseskozi higieno rok postavljajo v vrh naše skrbi za zdravje. Na drugi strani pa obstaja upravičen dvom, da tega nihče ne nadzira. Očitno je prepuščeno ozaveščenosti trgovcev, gostincev in vseh drugih zavezancev za zagotavljanje razkužil, da bodo ravnali odgovorno in v skrbi za zdravje vseh. Verjamem, da to v veliki meri tudi počnejo, ampak dvom vseeno obstaja in Ministrstvo za zdravje je prvo poklicano, da take dvome odpravi. S poostreno kontrolo seveda.

Da so ta razkužila marsikje v kakšnem kotu in jih je treba iskati, da so ponekod nameščena tako, da dobiš curek v obraz ali po obleki in še najmanj na roko, je že druga zgodba. Dnevno imamo opravka z razkuževanjem rok in človek dobi vtis, da je nekaterim zavezancem za zagotavljanje razkužil to zadnja skrb na svetu. Šlampasto in marsikdaj v takšni obliki, da človeka mine, da bi to sploh uporabil, da že na samem vhodu ne tvegaš okužbe. Nobenega jasnega pravila očitno ni, vsaj tako kaže praksa.

Razkuževanje rok bo v prihodnje očitno naša stalnica. Tudi če nekako izkoreninimo ta virus, smo se naučili, kako pomembna je higiena rok in razkuževanje bo vselej smiselno. Šele zdaj se pravzaprav počasi zavedamo, kaj vse prijemljemo vsak dan in je najmanj umazano, če ne kužno. Zato so dodelana pravila nujna za zdravo sedanjost in prihodnost. Brezkontaktni dozirniki so dandanes tako poceni, da bi morali biti obvezni. Tisti, ki jim je mar in so odgovorni, so jih namestili. V mnogih primerih pa te posode z razkužilom visijo na kakšni vrvici ali selotejpu, nerodne ali pa sploh neuporabne. Ampak, samo, da so. Je to dovolj? Ni, nikakor ne.

Zato je nujno na to področje vpeljati nek standard in nadzor. Imamo Ministrstvo za zdravje in ono naj to opravi za nas. Državljanke in državljani vseskozi dokazujemo, da se zavedamo nevarnosti virusa, smo pa zaradi šlamparije in brezbrižnosti, tudi zdravstvenih oblasti, dnevno izpostavljeni velikim tveganjem, zato upravičeno zahtevamo ukrepanje.

Če naj ostanemo zdravi.

Rudi Medved, poslanec LMŠ