Robert Pavšič: Vse dobro Slovenija, kjerkoli že si.

Ja, res je. Dnevi, v katerih smo se znašli po sili globalnih razmer, so resnično razkrili vso bedo države in sveta, v katerem živimo. V idealnem sistemu bi namreč morali biti vsi v očeh države enaki. Enako vredni. Enakovredni. Pa zagotovo nismo.

Zdaj že vsi vidimo, doživljamo in spoznavamo, da gre pravzaprav za eno veliko krinko. Krinko tistih, ki so na oblasti. Vehementno vztrajanje pri svojih odločitvah in njihovo opravičevanje ali upravičevanje razgaljajo, da za te odločitve ni podlag. Ne v stroki, ne v realnosti in nikakor ne v občutku. Posledice pa so tu.

Lahko bi našteval vse zgrešene ukrepe, finančne in zaščitne. Lahko bi opozarjal na številke, ki ne morejo lagati. Lahko bi izpostavljal število okuženih, bolnih, preminulih. Lahko bi kazal na oddelke intenzivne nege, to povezal z nabavami predihovalnikov. Lahko bi opozarjal na izmučene ljudi, na iskrice v otroških očeh, ki so ugasnile, na ljudi, ki so se pač prepustili toku. Obupali so. Lahko bi pokazal na več, pa mi ni treba. Ker vse to vemo. Paradoksalno je, da bolj kot vse te kolektivne zgodbe izpostavljamo in nanje kažemo, bolj imuni postajamo. Ker pozabljamo, da je za vsako posamezno številko posameznik. S srcem in dušo v prsih. Njegova zgodba in zgodba njegovih bližnjih.

Enako huda je tudi »kolateralna škoda« epidemije. Cele generacije ljudi smo namreč dejansko potisnili na stran. Otroci, ki ne smejo v šolo ali vrtec, mladostniki, ki so prikovani na računalnike, mladi, ki so obsojeni na životarjenje v iskanju službe ali stanovanja, delovno aktivni, ki skušajo biti optimistični in dajejo svojim vsaj kanček upanja na prihodnost, ljudje, ki skušajo preprosto preživeti … Še najhuje pa je pri starostnikih. Vajeni so bili trdega dela. Prepričani so bili, da bodo generacije, ki so jih nasledile, zanje poskrbele. Pa niso. Ne zato, ker namere ali želje ne bi imele. Ampak zato, ker jim je sistem postavil toliko ovir, da je solidarna skrb za vse generacije otežena, če že ne onemogočena. Ta država je povsem izgubila kompas, fokus, usmeritev, vizijo … Izgubili bomo tudi prihodnost, če bomo ostali pasivni.

13. marca je nastopil prelomni datum. Ker je hočeš-nočeš politika tista, ki oblikuje okvir posamezne države, njene sedanjosti in prihodnosti. Zato, naši »spoštovani« politični nasprotniki, ker ste imeli vse možnosti, da bi dokazali svoje namene, ker ste imeli na razpolago največ sredstev doslej, ker vam je bila tudi politična opozicija na začetku naklonjena, ste za stanje odgovorni. Vsak posameznik posebej. Opletate s številkami postelj, stotinami predihovalnikov, tisočerimi zaščitnimi maskami, milijardami evrov. Pa je kaj bolje? Ni! Ker je statistika neosebna, operiranje s številkami pa je s pozicije moči nadvse lahkotno.

In največ so izgubili ljudje. Še ena kolateralna škoda pa je tako kot vedno – tudi politika. Namesto da bi nenehno in vsak trenutek dokazovali, da so ljudje dejansko na prvem mestu, šele za njimi pa vse ostalo, ste se ukvarjali z vsem drugim. Nastavljali »svoje« ljudi, omogočali »zaenkrat vsaj sumljive« posle, sprejemali »čudne« odločitve … Predvsem pa ste večkrat debelo lagali. Brez narekovajev. Zato, da bi uresničevali svojo agendo. In zato ste vse ljudi vseh generacij potisnili na obrobje. In zato ljudje ne verjamejo nikomur več. Še najmanj pa politikom.

Kljub opozorilom stroke in kljub pomladanskim izkušnjam smo namreč oktobra začeli doživljati katastrofo. Ta bo odmevala še dolgo v prihodnosti. Na vseh nas, tako na politikih kot tudi na državljanih, pa je, ali jo bomo izkoristili kot katarzo in se očistili pokvarjenosti, koruptivnosti, nesposobnosti in uveljavljanja le osebnih interesov, ali pa bomo od strani negodovali in gledali, kako propada še tisto, kar nam je ostalo. Sam zagotavljam, da bom s podporo ljudi, ki so okoli mene, zagrizel v to kislo jabolko še bolj intenzivno, močno in brezkompromisno. Ker ste nam odvzeli manevrski prostor. Z laganjem in »nepoštenim« delovanjem. Z blatenjem vsega dobrega, glasnega in poštenega ste dosegli ravno nasprotno. Izgubili ste vse, od česar je odvisen politik. Zaupanje.

Lahko ste še tako agresivni v zagovarjanju svojega delovanja. Lahko sprostite vse svoje komunikacijske kanale, mene osebno ali politiko, ki jo zagovarjam, blatite do onemoglosti. Mene ne boste več prepričali, da so bili nameni pošteni. Niso bili.

Ampak sam še vedno zaupam v ljudi. Zaupam v to, da nas čaka svetla prihodnost. Ne vem pa, ali vas vidim, politični nasprotniki, ta trenutek ob sebi kot enakovrednega partnerja, ki bo doprinesel k širini rešitev. To enakovrednost si boste morali (vnovič) prislužiti in zaslužiti. Zdaj je čas.

In če parafraziram znan izrek – vse dobro Slovenija, kjerkoli že si. Si v mojem srcu, skupaj z ljudmi, ki si zaslužijo najboljše.

Robert Pavšič, poslanec LMŠ