Robert Pavšič: Ne smemo pa zapraviti še edinega, kar nam je ostalo – prihodnosti otrok in mladih.

Nas 90. Pravijo: ”Vsi ste isti!” Res je, vsi smo enaki. V vsakem od nas bije srce, vsak ima svoje želje, hrepenenje, skrbi … Razlika je le v upanju in zaupanju.

Ko se zaključi kakšna oddaja na radiu ali televiziji, večkrat slišim reči, da je imel politik dober nastop. Kot da gre za zabavo ali če želite – tekmo. Saj je pravzaprav res, da tekmujemo za naklonjenost. Da bi imeli podporo in lahko kaj naredili. Bistveno vprašanje pa je, kaj bi naredili. Ali bi gradili odprto in tolerantno družbo ali pa nekaj drugega, čemur smo priča danes.

Pred natanko 30 leti smo polni pričakovanj zrli v prihodnost. Da bomo živeli bolj svobodno. Da bomo lahko na trgu udejanili svoje poslovne ideje, pisali knjige, raziskovali … Na prste obeh rok lahko danes preštejemo uspešne ljudi, ki jim je to uspelo. Vse drugo pa so grabile politične elite kontinuitete prejšnje države, ki pa zdaj niso več poznale ovir. Privatizacija, menedžerski odkupi, KAD-i, SOD-i, slabe in dobre banke … Vse zapakirano v zgodbo osamosvajanja, razmer, spremembe sistema.

Če je bilo pogoltno kopičenje v prejšnjem sistemu prepovedano, je v 30 letih postalo zapovedano. Ampak samo za izbrance. Zato ljudje več ne zaupajo. Ne vladi, ne sodiščem, ne policiji in tudi ne devetdeseterici. Še vedno pa imajo upanje. Upajo, da bodo tako imenovani novi obrazi to spremenili. V upanju dajejo svoje zaupanje vedno novim ljudem. Ne zato, ker obstaja želja po nekih novitetah, ampak zato ker si želijo nove politike. Politike, ki bo udejanila tisto, na kar smo upali pred 30 leti. Ampak kaj, ko je tradicija (beri tranzicija) ta proces uspešno zaustavljala in ga še ustavlja. Dokaz je na dlani, samo poglejmo okoli sebe.

V teh dveh letih, ko sem v politiki, nisem več ”nov obraz”. Spoznal sem vso kruto resničnost tega sistema. Ko osebni interesi ali interesi pozameznih krogov prevladajo logiko in zdrav razum. Ampak če si v manjšini, lahko le mirno gledaš, kaj se dogaja, ali pa izbereš drugo, bolj naporno pot. Si glasen, poveš svoje mnenje, ga argumentiraš in se trudiš, tudi če si prepričan, da tokrat ne boš uspel. Ampak enkrat pa bo čas za uspeh. Zato se nikakor ne bom uklonil temu, da nas je vseh 90 enakih. Ne. Kljub temu, da imamo srce, želje, hrepenenje in skrbi, nas loči marsikaj. Če se namreč ne strinjam s smerjo, kamor trenutna politika (če smo iskreni, tudi pretekle) vodi to našo državo in to našo družbo, potem ne morem biti enak. Ne morem biti enak drugim tudi zato, ker skušam živeti in govoriti nesebično. Smisel politike namreč ni v zagotavljanju lastne pozicije in lastnega preživetja, ampak predvsem delati za druge. Se (so)odločati za druge. Skrbeti za druge. To so bistvene lastnosti odgovorne politike, ki sem jo našel v LMŠ.

Nikoli ni takšne rešitve, ki bi bila dobra za vse. Vedno se bo nekdo počutil zapostavljenega. Ampak zakaj moramo v tej državi vedno ščititi najmočnejše? Najmočnejše politike, poslovneže, posameznike. Samo zato, da se lahko nadaljuje stanje, ki jim ustreza.

Upam, da bomo enkrat končno živeli v normalni državi. Kjer ne bo potrebno trepetati zaradi različnih pogledov na svet. Kjer se ne bo potrebno udinjati muhastim vodjem, ne glede na to, ali delujemo v politiki, v gospodarstvu ali v javnem sektorju. In to samo zato, ker imajo prijatelje na pravih položajih.

Ko enkrat padeš v to greznico, ne moreš biti isti. Nikoli več ne bomo isti. Tudi enaki ne. Ampak eni bomo imeli čisto vest, drugi pa bodo še dolgo na ulici gledali v tla.

In ko danes gledam proteste staršev in otrok, vidim da smo na prelomni točki. Zahteve po uresničevanju osnovnih človekovih in ustavnih pravic niso politika. So zahteve po normalnosti. In klasična mantra o tem, da rešujete življenja, je že preveč prozorna. Celo lažniva. Imeli ste čas, imeli ste podporo, imeli ste zaupanje, pa ste vse brezglavo zapravili. Ne smemo pa zapraviti še edinega, kar nam je ostalo – prihodnosti otrok in mladih.

Robert Pavšič, poslanec LMŠ