Robert Pavšič: Kdo vse je kriv? Narod ni glup!

Država očitno deluje, čeprav je bilo več krepkih pritiskov (kadrovskih menjav op. a.), da bi jo prilagodili eni sami politični struji. In ravno zaradi očitne nesposobnosti in neučinkovitosti teh pritiskov sta Hojs in Travner odgovornost, tako sta dejala, sprejela. Odstopila sta. Zato, ker preiskovalni organi delajo tisto, za kar so poklicani, in ker tega ne minister za notranje zadeve ne generalni direktor policije nista mogla preprečiti. Sprejela sta politično odgovornost za svojo nesposobnost oziroma neuspele pritiske in vsak svojemu šefu ponudila odstop. Travner Hojsu in Hojs Janši.

Dobro je, da se je bil sistem zaradi pokončnih posameznikov sposoben upreti neizmernim političnim pritiskom. Dobro je, da je v »tišini« pripravil pot za preiskovanje očitnih in očitanih kriminalnih dejanj. Ni pa dobro, da politične odgovornosti ne prevzamejo še drugi v verigi. Da sta jo prevzela Hojs in Travner, je zgolj prozoren izgovor oziroma dimna bomba, da je nikakor noče prevzeti minister Počivalšek, ki mu je bila celo odvzeta prostost, je skrb zbujajoče. Smo presenečeni? Ne. Ker bi v njegovih očeh priznanje politične odgovornosti pomenilo tudi »krivdo«, v naših očeh pa bi pomenilo »higienski minimum«.

To je tisto, na kar nenehno opozarjamo v državnem zboru. Da ne gre samodejno enačiti obeh vidikov odgovornosti. Politična odgovornost je odgovornost v političnem sistemu, krivdna pa v sodnem, preiskovalnem … Lahko sta sicer obe povezani, ampak sta neodvisni. Zato bi bila zdaj edina logična posledica, da bi svoj del politične odgovornosti prevzela tako Zdravko Počivalšek kot tudi predsednik vlade Janez Ivan Janša. Ampak tega verjetno ne bosta zmogla. Pustimo se presenetiti.

Zakaj tega ne bosta zmogla? Ker bi tako posredno priznala svojo krivdo. Po eni strani že začenjata vsak po svoje preusmerjati vodo na svoj mlin. Premier, tudi skozi usta odstopljenega Hojsa, že v naprej diskreditira preiskovalne organe, češ da gre (spet) za politični konstrukt in da preiskave v teku ne bo komentiral, drugi pa bo »tvorno« sodeloval z organi pregona in tudi ne bo komentiral. Ja, kaj jima pa sploh še ostane? Da se zavijeta v molk? Da še naprej ponavljata vedno iste floskule? Da priznata? Na vsa ta vprašanja si lahko odgovorimo sami.

Nekaj pa je zagotovo že jasno. Člani vlade ter njihovi uslužbenci z imeni in priimki so javnost zavestno zavajali z napačnimi podatki in tako opravičevali svoje ravnanje. To je dovolj za politično odgovornost! Namene, motive in potencialne kaznive posledice za takšno ravnanje pa zdaj preiskujejo drugi. Ugotavljali bodo podrobnosti, zbirali drobce podatkov, do katerih javnost ni mogla, in se na koncu odločili. Ali opustitev (nedolžnost) ali pa nadaljevanje pregona (dokazovanje krivde).

Politična škoda pa je neizmerna. Za vse nas. Za tiste, ki smo opozarjali na sumljive posle, jih dokazovali in dokazali, in za tiste, ki so tiho ter slepo zaupali svojim vodjem. Na koncu bomo baje vsi enaki. Ne, ne bomo. Eni se bomo organsko zavzemali za neomajno poštenost, etiko, zakonitost in moralo. Nekaj je, če se zmotiš. Drugo pa je, če se »zmotiš« namerno. S posledicami. In če te pri tem dobijo. Vsaj politično.

Narod ni glup!

Robert Pavšič, poslanec LMŠ