Robert Pavšič: Kdo pije in kdo plača?

To je ključno vprašanje v vseh državnih sistemih in tudi podsistemih, sploh pa na področju zdravstva. Na eni strani imamo tako čez palec dobrih deset milijard evrov za delovanje celotne države (osnovno, srednje, visoko in univerzitetno šolstvo, policija, vojska, infrastruktura, javna uprava …), na drugi pa skoraj štiri milijarde samo(!) za zdravstvo. V razmerju skoraj 40 odstotkov letnega državnega proračuna zdravstvo očitno životari. Deset tisoč milijonov proti štiri tisoč milijonom evrov, če si te številke predstavljamo bolj plastično. Zato si še enkrat postavimo ključno vprašanje – kje je torej izvirni greh?

Sam osebno trdim, da finance zagotovo niso edini dejavnik. So pa seveda medsebojno povezane in prepletene ter ustvarjajo tisoče želja in potreb. Ene so (verjamem, da velika večina) namenjene najboljši oskrbi pacientov, druge pa nekaterim drugim interesom. Slednji pa rezultirajo v visokih številkah. Tudi zato imamo zdaj poslanci pred sabo »Interventni zakon za stabilizacijo delovanja javnega zdravstvenega sistema«, ki ga je pripravila Zdravniška zbornica Slovenije, v proceduro pa vložila opozicijska Nova Slovenija.

Pa pojdimo lepo po vrsti, najprej z naslovom. Če želiš nekaj stabilizirati, potem mora to biti nestabilno. Pa je? Vse te navedbe o nedopustnih čakalnih dobah, čakanjem pred vrati bolnišnic, enormnih (do)plačilih za zdravila so sicer lahko resnične, ampak le v manjšem deležu. Vsak naj se vpraša, ali pozna koga, ki je ob resni bolezni ostal pred vrati zdravnika. Sam ne poznam nobenega primera. In vem, da se (spet) velika večina zdravnikov prekleto potrudi, da svojim pacientom zagotovi najhitrejšo in najboljšo oskrbo. Pri tem pa si je seveda potrebno postavljati prioritete.

Po navedbah vodilnih na primer Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana so kadrovske in prostorske zmogljivosti za posege v dopoldanskem času zasedene 80, popoldne pa le 30 %. Ob tem ima 80 odstotkov zdravnikov zaposlenih v tem javnem zavodu dovoljenje za popoldansko opravljanje dela izven zavoda, torej tudi pri zasebnikih. Zdaj bi zbornica ob podpori NSi ta sistem še dodatno odprla s popolno sprostitvijo trenutno veljavnih varnostnih mehanizmov in uvedla tako imenovani status »neodvisnega ponudnika«. Če povemo po domače, je to zdravnik s statusom popoldanskega sp-ja. Torej bi dopoldne lahko tak »neodvisni ponudnik« delal v javnem zavodu, popoldne pa samostojno, pri tem pa bi seveda lahko uporabljal tudi javne aparature, opremo in prostore, pri koncesionarjih ali pa pri »čistih« zasebnikih. Za to pa po predlogu ne bi plačeval dohodnine, ampak davek na dohodek pravnih oseb.

Že to je samo po sebi dokaz, da finance niso poglavitni problem, ampak bolj povod. Razlog za nastalo situacijo tiči v povsem drugem grmu. Gre za sistemski izziv in predvsem organizacijo. In to celotnega sistema. Ob že tako izraženi preobremenjenosti zdravnikov, ki ne zmorejo kakovostno izvajati svojega poslanstva, vsaj tako navaja cehovsko združenje, bomo zdaj ob sprostitvi dodatnega denarja v popolnoma nov zdravstveni podsistem to preobremenjenost rešili, hkrati pa tudi skrajšali čakalne vrste. A se zdi samo meni, da je to prvovrsten paradoks? Dvakratna preobremenjenost se namreč ne izniči, saj to ni matematika, ko se dva minusa ob množenju spremenita v plus.

Sicer nam resnično primanjkuje specialistov, predvsem na področju družinske medicine, ginekologije, psihiatrije, oftamologije, ortopedije … Ampak kdo je za to najbolj odgovoren? Do še pred nekaj let je specializacije razpisovala Zdravniška zbornica Slovenije. Zdaj jih razpisuje Ministrstvo za zdravje. Če vzamemo v obzir, da ena specializacija traja pet let, potem lahko mirne vesti s prstom pokažemo na tistega, ki večjih potreb ni skušal realizirati že pred (najmanj) petimi leti. Sploh v luči kroničnega pomanjkanja kadra, ki se je čudežno manifestiralo ravno zdaj. In prav ta institucija ima spisano čudežno rešitev za »stabilizacijo javnega zdravstvenega sistema«. S sofisticiranim prehodom iz javnega v zasebno. Tako kot pred leti na področju zobozdravstva, kjer bi se morali vsi naučiti vsaj to, kako ne spreminjati zadeve, ki deluje. Vem torej, kdo želi še bolj izkoristiti javno zdravje.

In jasno je, kdo bo ta zapitek plačal. Jaz in vi. Zato sem proti. Javno naj ostane javno, zasebno pa naj ostane zasebno. Sistema lahko delujeta vzporedno, vendar ne na tak način.

Robert Pavšič, poslanec LMŠ