Predsednik vlade nagovoril zbrane v Rižarni

Predsednik Vlade Republike Slovenije Marjan Šarec je pred dnevom spomina na mrtve položil venec k spominski plošči žrtvam v tržaški Rižarni, kjer je tudi nagovoril navzoče. V nagovoru je spomnil na nepredstavljive grozote druge svetovne vojne in pozval k prizadevanjem, da se podobni dogodki ne bi nikoli več zgodili. Po slovesnosti si je ogledal mestni muzej v Rižarni.

Predsednik je v uvodu opomnil, da se »srečujemo na tem žalostnem, tragičnem kraju spomina in opomina na žrtve, umrle tukaj v Rižarni, ki ima povsem nedolžno ime. Tukaj je bila namreč sprva luščilnica riža, ki se je spremenila v nekaj najbolj groznega v naši zgodovini – uničevalno taborišče.«

Po njegovem prepričanju z današnjim dojemanjem ne bomo nikoli razumeli grozot, ki so se takrat dogajale. »Mi, ki danes tukaj stojimo, ne moremo razumeti trpljenja, ne moremo razumeti gorja in ne moremo razumeti tega, kaj lahko človek naredi drugemu človeku. Iz takšnih ali drugačnih razlogov.«

Obsodil je »dve ideologiji, nacizem in fašizem, ki sta imela cilj, da bosta uničila drugače misleče, druge in narode, ki si po njunem prepričanju ne zaslužijo živeti« ter opozoril, da smo »tudi bili Slovenci med temi narodi. Tudi Slovenci si nismo zaslužili življenja na tej zemlji, ampak smo bili predvideni za uničenje, za iztrebljenje, zato da bi tretji rajh in njihovi zavezniki dosegli tako imenovani »Lebensraum«; življenjski prostor na račun drugega. To se danes sliši oddaljeno. Sliši se skoraj nemogoče. Sliši se kakor neki mit, neka legenda, nekaj, česar pravzaprav niti nikoli ni bilo. Vsaj tako nas bi radi nekateri prepričali.«

Posebej je v svojem govoru pozdravil udeleženca dogodka, gospoda Borisa Pahorja. »Nekateri so še vedno žive priče tistega dogajanja. In na tem mestu moram toplo pozdraviti gospoda Borisa Pahorja, ki je danes z nami in je prišel počastit ta spomin na ta grozni kraj. Gospod Boris Pahor nas uči zavedanja, da smo pripadniki naroda, ki je v svoji zgodovini veliko trpel. Ki je v svoji zgodovini dal veliko najdragocenejšega, kar je imel, to je mnoga življenja.«

Premier se je zavzel tudi za sožitje med narodi in da se take grozote ne bi nikoli več ponovile. »Ko se danes tukaj spominjamo dogodkov med drugo svetovno vojno in tudi prej ne obtožujemo nobene države, ne obtožujemo nobenega naroda, kajti države in narodi niso krivi, da so imeli v določenem obdobju voditelje, ki niso priznavali človečnosti drug drugemu, zato naj ta slovesnost nikoli ne zveni v tem duhu. Želimo sodelovati z vsemi narodi. Želimo sodelovati z vsemi sosedi. Želimo in moramo pa vedno obsojati totalitarizem, fašizem in nacizem, ki so bili v svojem bistvu, ideologiji zavezani k uničevanju drugih.«

»To je čas za velik razmislek o tem, kaj je človek človeku. Tudi danes ali še zlasti danes, ko se spet pojavljajo takšna ali drugačna razmišljanja. Zato moramo vsi mi razmišljati drugače, razmišljati evropsko, razmišljati sodelujoče in razmišljati tako, da se iz groznih misli ne bodo nikoli več ponovila težka dejanja, ki bodo pustila posledice naslednjim rodovom. In to je bistvo vsega, namreč da smo drug drugemu ljudje«, je še dodal.

Spomnil je na bazoviške žrtve, ki so bile označene za teroriste, in tudi glede njih bi bil po premierjevem mnenju že končno čas, da jim priznamo, da so bili žrtve, kajti »čas je za rehabilitacijo, ker niso bili teroristi, bili so tisti, ki so se bojevali za svoj narod, za njegovo svobodo in svobodo vsega človeštva.«

»Slovenska himna pravi »Živé naj vsi naródi,ki hrepené dočakat’ dan, da, koder sonce hodi, prepir iz svéta bo pregnan«, in to seveda velja za vse. Težko boste našli himno, ki je tako prijazna do vseh ljudi. Zato je to veliko sporočilo, da smo Slovenci miroljubni, da bomo takšni ostali, da si želimo z drugimi sodelovati, nikoli pa ne bomo dovolili, da se ponovijo grozote, ki smo jim bili priča. Zato bodimo tukaj v spominu, v povezanosti in drug z drugim, v spoznanju, da smo bratje, prijatelji, predvsem pa ljudje«, je zaključil svoj nagovor predsednik vlade.

Ob robu

Rižarna je velika stavba v Trstu pri Sveti Soboti (San Sabba), ki je bila zgrajena tik pred začetkom prve svetovne vojne. V njej so najprej luščili riž, takoj po kapitulaciji Italije leta 1943 pa je stavba postala zapor oziroma zbirno mesto za deportacijo v Nemčijo in skladišče za predmete, ki so jih odvzeli ujetnikom. Kmalu zatem je na tem mestu začelo delovati koncentracijsko taborišče. Leta 1944 so v notranjosti stavbe zgradili krematorijsko peč, v kateri so sežgali več tisoč ljudi. Rižarna je bila edino nacistično taborišče s krematorijem na območju današnje Italije. Žrtve so bili večinoma partizani, Slovenci, Hrvati, Furlani, judovske družine iz Trsta, Benetk ter istrskih mest in vasi, italijanski protifašisti in drugi nasprotniki režima.

Foto: Tamino Petelinšek, STA