Predlog Zakona o interventnih ukrepih za stabilizacijo delovanja javnega zdravstvenega sistema odpira preveč dvomov, da bi ga podprli.

Predlog Zakona o interventnih ukrepih za stabilizacijo delovanja javnega zdravstvenega sistema, ki ga je pripravila Zdravniška zbornica Slovenije, vložila pa Nova Slovenija, odpira preveč dvomov in tveganj, da bi ga v poslanski skupini LMŠ podprli.

V PS LMŠ dvomimo, da je temeljni cilj predlagatelja zakona odprava čakalnih dob

  • Predlagajo namreč vključitev dodatnih izvajalcev zdravstvene dejavnosti, in sicer z uvedbo popolne novosti kar prek interventnega zakona – in to je t. i. »svobodni zdravnik« oziroma neodvisni ponudnik zdravstvene storitve. Cilj zakona se tako povsem drugačen – v sistem vključiti kar največ zdravnikov, ki bi bili plačani po pogodbi, pri čemer to velja tudi za zdravnike, zaposlene v javnih zavodih. Medtem pa domnevni cilj – skrajševanje čakalnih dob – ostaja v ozadju; zakon ne ponuja nobenih analiz za njihovo podaljševanje.  
  • Naš dvom v predlagateljeve namene je še toliko večji, saj podatki kažejo, da večje število zdravnikov ne pomeni večjega števila opravljenih storitev. Število zdravnikov se je namreč od leta 2016 povečalo za 9,9 % oziroma za 8,35 % (odvisno od vira podatkov), čakalne dobe pa se še vedno podaljšujejo.

V PS LMŠ smo prepričani, da predlagani zakon prinaša tveganja

  • Eden od ključnih upravičenih pomislekov je zagotovo pacientova varnost pri zdravniku, zaposlenem v javnem sistemu, obenem pa bo imel status svobodnega zdravnika in bo plačan po pogodbi. Na tem mestu je še kako upravičen razmislek o še nedolgo nazaj izpostavljeni preobremenjenosti zdravnikov, ki bo s tem predlogom zakona lahko samo še večja.
  • Še večja je naša bojazen, da smo na točki, ko bo tudi na področju zdravstva dokončno začel prevladovati interes po dodatnem zaslužku, posledic pa se nekateri žal ne zavedajo ali nočejo zavedati. Zgodilo bi se namreč lahko, da bodo zasebni zdravniki z zmanjšanjem obsega naročanja začeli ustvarjati prostor za zaslužek iz javnih sredstev, pri čemer ni jasno, ali bodo delo dolžni opravljati po ceni javne storitve ali ne.
  • Zdravnik, zaposlen v javnem zdravstvenem zavodu, bo kot javni uslužbenec opravljal redno delo, za katerega je plačan po ZSPJS (ni plačan po učinku, razen nagrajevanja, nadurnega dela), hkrati pa bo imel tudi status “svobodnega zdravnika” (s. p.) in bo kot tak plačan po pogodbi. Zato s predlaganim zakonom tvegamo prehode zdravnikov med zasebnike in vse večji osip zdravnikov v javnih zavodih. Povedano drugače: tvegamo postopno privatizacijo zdravstva, ki ne bo več enako dostopno vsem, ne glede na socialni položaj.

Zakon je na prvi pogled všečen, a zelo pomanjkljiv

  • Predlog zakona ne določa datuma prenehanja veljavnosti, pač samo njegov začetek, zato ne moremo govoriti o začasnem (interventnem) zakonu.
  • Na prvi pogled se zdi, da zakon ponuja rešitve v prid pacientom in bolj dostopno zdravstveno oskrbo, a je zaradi nepredvidljivih posledic lahko zelo nevaren.
  • Predlog na široko odpira vrata privatizaciji javnega zdravstvenega sistema.
  • Preden se začnemo pogovarjati o interventnih ukrepih, je treba iskati rešitve v smeri mobilnosti pacientov, zapolnitvi prostorskih kapacitet in reorganizaciji dela. Da to so realne možnosti, dokazuje tudi Aneks 3 k Splošnemu dogovoru za pogodbeno leto 2019, s katerim se je zagotovilo dodatna sredstva za plačilo izvedbe večjega obsega programov. Večina bolnišnic je dodaten obseg dela programov opravila znotraj rednega delovnega časa, kar pomeni, da imajo kadrovske in prostorske rezerve, nekatere pa so reorganizirale delo – delo v popoldanskem času in ob sobotah.

Predlog zakona je – pa čeprav skušajo predlagatelji ta očitek zavrniti – samo še eden od mnogih poskusov privatizacije javnega zdravstva. O tem pričajo tudi prej navedeni pomisleki in podatki. V PS LMŠ se zavzemamo za ohranitev in krepitev javnega zdravstva, očitno pa ni vsem mar za dostopnost zdravstvenih storitev vsem ljudem, ampak za uresničevanje nekih drugih interesov. Težko se je izogniti tudi vtisu, da dejanski pisec zakona, torej Zdravniška zbornica Slovenije, prek vlagateljice (NSi) pravzaprav išče način za izboljšanje položaja zdravnikov. Ne nazadnje bodo letos potekale tudi volitve predsednice oz. predsednika Zdravniške zbornice in tako lahko predlog razumemo tudi v kontekstu kampanje.

Preberite tudi blog zapis na to tematiko – Kdo pije in kdo plača poslanca Roberta Pavšiča