Predlog ustavne obtožbe vložen – vlada Janeza Janše mora oditi

V demokraciji, kjer velja pravni red, bi predsednik vlade – kot »poglavar« izvršne veje oblasti – upošteval zakonodajo in odločitve neodvisnih institucij. Janez Janša ravna v nasprotju s tem, zato so na pobudo LMŠ-ja stranke prave opozicije – LMŠ, SD, Levica in SAB danes v parlamentarno proceduro vložile predlog ustavne obtožbe predsednika vlade Janeza Janše.

Predsednik vlade je pri odklonitvi nabav cepiva, s čimer neposredno ogroža zdravje ljudi, izvajanju političnih pritiskov na STA in medije ter tožilstvo, ogrožanju zdrave pitne vode in nespoštovanju sklepa ustavnega sodišča kršil tako zakone kot ustavo.

Janez Janša, predsednik Vlade Republike Slovenije, je pri opravljanju svoje funkcije kršil:

·       1., 2., 3., 34., 39., 44., 50., 51., 63., 70., 70.a, 72., 90., 115. in 135. člen Ustave Republike Slovenije,

·       257. in 258. člen Kazenskega zakonika,

·       3., 7., 10., 33., 34., 37., 71.č člen Zakona o državnem tožilstvu,

·       2. člen Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, 

·       3. in 20. člen Zakona o Slovenski tiskovni agenciji,

·       66. člen Zakona o interventnih ukrepih za pomoč pri omilitvi posledic drugega vala epidemije COVID-19.  

1.     Odklonitev cepiva 

Janez Janša sredi drugega vala epidemije ni poskrbel, da bi Republika Slovenija naročila vse razpoložljive odmerke cepiv, ki so ji bili po sistemu pro rata na voljo. S tem – bodisi namernim ravnanjem bodisi opustitvijo dolžnega ravnanja – je nastala hujša kršitev pravic državljank in državljanov in obsežna škoda, ki bo posledice pustila na zdravstvenem, gospodarskem in socialnem področju. Predsednik vlade bi moral storiti vse, kar je v njegovi moči, da bi država sprejela vse razpoložljive ukrepe za (za)varovanje najpomembnejše dobrine – zdravja. Ker tega ni storil, je številnim državljankam in državljanom kršil človekovo pravico do zdravstvenega varstva (51. člen URS in 2. člen ZZVZZ), s tem pa tudi njihovo pravico do osebnega dostojanstva in varnosti (34. člen URS). Pri odpovedi naročilu vseh razpoložljivih odmerkov cepiv gre za naklepno zanemarjanje uradne dolžnosti, ki izpolnjuje znake kaznivega dejanja nevestnega dela v službi (258. člen KZ-1), prav tako pa lahko neizpolnitev navedenih dolžnosti razumemo kot zlorabo uradnega položaja (257. KZ-1).


2. Poseganje v medije 

Predsednik vlade vodi in usmerja delo vlade (14. člen Zakona o vladi), zato je njegova odgovornost za ravnanja vlade neposredna. Vlada Republike Slovenije v imenu države izvaja pravice družbenika STA in je dolžna, kot to določata 3. in 20. člen ZSta, zagotoviti primerno financiranje javne službe, ki jo ta opravlja. Zaradi političnega obračunavanja, ki ga usmerja sam Janez Janša, je UKOM v imenu vlade arbitrarno in v nasprotju z zakonodajo prekinil državno financiranje STA. Prav tako je Janez Janša – v smislu 14. člena Zakona o vladi – odgovoren za kršenje 66. člena PKP7, saj kljub jasnim določbam 2. in 3. odstavka ne zagotovi ustreznega financiranja omenjene javne službe. Takšno ravnanje predstavlja tudi kršitev pravice do svobode izražanja (39. URS), saj omenjeni medijski hiši preprečuje opravljanje njenega osnovnega poslanstva, za katerega je bila ustanovljena. 


3. Pritiski na tožilstvo 

Predsednik vlade Janez Janša je s svojimi ravnanji in posegi v tožilstvo jasno pokazal ignoranco do ustave, Zakona o državnem tožilstvu in tudi Zakona o vladi. Vsi navedeni predpisi jasno določajo samostojnost posameznega državnega tožilca, tudi v  razmerju do predsednika vlade. Državno tožilstvo namreč ni del vlade, ki mu je mogoče ukazovati, mu naročati, koga naj preganja in koga ne. Njegovo zavlačevanje s seznanitvijo vlade z izbranima kandidatoma za evropska delegirana tožilca, ustavitev imenovanja državnih tožilcev, pritiski na delo tožilcev in javno pozivanje k obravnavi protestnikov predstavljajo kršitve Ustave Republike Slovenije (2., 39., 135. člen) in Zakona o državnem tožilstvu, ki jasno določa, da so državna tožilstva del pravosodja in samostojni državni organi (10. člen ZDT), državni tožilci pa pri svojem delu samostojni in vezani na ustavo in zakon (3. in 7. člen). Janez Janša bi moral upoštevati tudi zakonske določbe glede imenovanja, napredovanja in kandidacijskih postopkov, kot jih opredeljuje omenjeni zakon.

4. Spodbujanje nasilja nad ženskami, nestrpnosti in sovražnega govora

Predsednik vlade Janez Janša je na družbenem omrežju Twitter poobjavil naslednji zapis: »Če še niste vedeli, Janja Sluga poučuje Janeza Janšo komunikacijo. Se mi zdi, da bi se ji dve, tri okol’ kepe lepo prilegli.« To pa še zdaleč ni edino dejanje, s katerim je dokazal, da svojo moč, ki jo ima kot predsednik vlade, uporablja za spodbujanje k neenakopravnosti, nestrpnosti in nasilju, s čimer zavestno in hote krši 1., 2. in 63. člen Ustave Republike Slovenije. Slovenija je demokratična država. V demokratični državi spodbujanje k nasilju ni dovoljeno. Protiustavno je vsakršno spodbujanje k nasilju, k neenakopravnosti ter razpihovanje sovraštva in nestrpnosti. Gre za zavržno ravnanje, ki ga je treba preprečiti za vsako ceno. Še toliko bolj, če ga izvaja predsednik vlade.

5. Kršitev sklepa ustavnega sodišča

Vlada je z novelo Zakona o izvrševanju proračuna (ZIPRS) direktno kršila sklep Ustavnega sodišča Republike Slovenije, ki je zadržal izvajanje zakona o 780-milijonskih nakupih orožja (ZZSISV26) in preprečil sklepanje orožarskih pogodb do razsodbe sodišča. Vsebina novele ZIPRS očitno zasleduje enak cilj in po vsebini ureja enako materijo ter povzroča enake pravne učinke kot zakon, katerega uresničevanje je ustavno sodišče zadržalo. Predsednik vlade Janez Janša je s tem, ko je vlada v času presoje ustavnosti ZZSISV26, ko je njegovo izvrševanje zadržano in ko ni ustavno dopustno sprejeti enake ureditve, sprejela in po nujnem postopku v državni zbor v sprejem poslala ZIPRS2122, ravnal v nasprotju s 1., 2., 3., 44. in 90. členom ustave. Janez Janša je kršil temeljna ustavna načela, da je Slovenija ustavna demokracija, načelo pravne države in delitve oblasti, načelo oblasti ljudstva, pravico do soodločanja in pravico do referenduma.

6. Ogrožanje zdrave pitne vode

Sprejeta novela Zakona o vodah je z vidika zaščite vodnih virov velik korak nazaj in lahko usodno vpliva na oskrbo prebivalstva s pitno vodo.37. člen vladne novele Zakona o vodah nedopustno in prekomerno posega na vodna in priobalna zemljišča, ki so poleg vodovarstvenih območij ključna za oskrbo s pitno vodo. Poslej bo dovoljeno, da se bo na zemljiščih, ki neposredno mejijo na vodo, lahko gradilo širok nabor objektov po veljavnem gradbenem zakonu. To je za podzemne vode in posledično pitno vodo lahko zelo škodljivo. In namesto da bi vlada zakonodajo za zaščito naših voda vse bolj omejevala, ta postaja ohlapnejša in daje prednost kapitalu. Predsednik vlade s tem krši 70., 70.a in 72. člen ustave. Prav tako vlada kljub zapisu pravice do pitne vode v ustavo še vedno ni pripravila ustreznih zakonodajnih sprememb za izvajanje te ustavne pravice v praksi.

Predlagatelji ustavne obtožbe smo prepričani, da je obtožba predsednika vlade pred ustavnim sodiščem utemeljena in nujna – da se omenjenemu funkcionarju prepreči nadaljnje škodljivo delovanje in uničevanje temeljnih svoboščin in pravic kot tudi temeljev naše demokratične države.