Potopis: po poteh evropskih inštitucij

Pred približno dvemi meseci mi je zazvonil telefon. Iz pisarne Evropskega poslanca dr. Klemna Grošlja je klical Edis Rujović. Vljudno vas vabimo na izlet po evropskih inštitucijah. Za izlet mi res ni treba reči dvakrat.

Najhuje je bilo naslednji dan, ko sem razmišljala, da nikogar ne poznam. Malo sem cincala. A je hitro prišel petek, 29. november, dan odhoda. Dobili smo se v Ljubljani in tam ugotovim, da sama res ne bom, čisto poln avtobus nas je. Petdeset ljudi. S širokim nasmehom me pričaka in pozdravi Edis.. To je edina oseba, ki sem jo poznala, pa še to zgolj preko telefona. Ob 22h smo štartali.

Prva postaja je bila tik ob vstopu v Avstrijo. Tam smo se nekako začeli spoznavati, v Münchnu sem imela že občutek, da se poznamo že od malih nog. V Stuttgartu je bila postanek za zajtrk. Dobro je bilo malo pretegniti noge in narediti sprehod po okolici. Pridemo v Schengen. Priznam, nisem imela predstave za kakšno mesto gre. V bistvu gre za malo večjo vasico. No, Edis nam še enkrat obnovi spomin, da je bil tam podpisan sporazum o odpravi notranjih meja med takratnimi članicami EU. Če sem si prav zapomnila je bilo davnega leta 1985.

Odpravili smo se proti Luksemburgu, kjer smo si ogledali sedež Evropskega parlamenta in Evropsko sodišče in pa Evropsko investicijsko banko. Gre za res majhno mesto in prav čutiš, da tam prevladuje bančni sistem. Na skupni večerji je bilo polno smeha in druženja.

Naslednji dan smo se odpravili v težko pričakovani Bruselj. Ustavili smo pri Atomiumu. Zadeva je res velika in lepa na ogled. Sploh, ko pomisliš, da njen začetek sega v 1958. Kasneje smo se odpravili v mesto kjer smo imeli skupno večerjo. Vse lepo in prav, samo mrzlo je bilo. Najbolj ganjena sem bila na trgu, kako je lepo okrašeno.

V ponedeljek je bil na vrsti obisk parlamenta. Od vsega skupaj me je najbolj skrbel stik s poslancem dr. Grošljem. Da ne bo pomote, to je oseba, ki jo izjemno cenim. In spoštujem. Zdaj se sprašujete zakaj? Vedno, ko ga poslušam in gledam na TVju, deluje tako umirjen a hkrati poln znanja. Še najbolj mi je všeč, ker nikoli ne “motovili”, kot bi rekli. Ocenila sem ga, da je človek argumentov. Prišel je trenutek, ko sem morala pristopiti k dr. Grošlju. Priznam, imela sem tremo. On pa tako sproščeno na drugi strani.

“Res sem vesel, da ste prišli. Kako ste se imeli? Je vse vredu?” Jaz pa sem obnemela. Samo kimala sem. Končno se opogumim in rečem “Hvala, da ste nas povabili”.

“Tako si predstavljam politiko. Vedno moramo biti v stiku z ljudmi, sicer ne moremo razumeti razumevanja za vsakdanje izzive.” Tako sva debatirala 10 min. No, bolj on kot jaz. Ampak res lahko zapišem, da je človek na mestu. Z Ireno Jovevo mi je bilo malo lažje, je vendarle malo mlajša. Pri njej pa cenim to, da ni zaznati, da je ona kaj drugačna od nas. Dobila sem občutek, da je res skromna. To pri ljudeh res cenim. Na sploh sta mi Klemen in Irena odlična kombinacija, odlično sodelujeta in se dopolnjujeta.

Skratka, bilo je nepozabno doživetje. Naj omenim, da je bila skupina tako raznolika, hkrati pa tako enotna. V skupini je bil najmlajši obiskovalec s 16 leti, najstarejši pa jih je imel 90. To mi, da vedeti, da je LMŠ tisto stična točka okoli katere se vsi najdejo in zberejo.

Še enkrat hvala za povabilo in odlično organizacijo.

Renata Butala