O tako pomembni odločitvi, kot je demografski sklad, se morajo izreči tisti, ki jim je sklad namenjen – državljanke in državljani

Povzetek stališča poslanske skupine LMŠ o predlogu Predlog za razpis posvetovalnega referenduma o sprejemu Predloga zakona o nacionalnem demografskem skladu. Na seji državnega zbora ga je predstavila Andreja Zabret

V LMŠ nasprotujemo demografskemu skladu, kot si ga je zamislila vlada Janeza Janše. Ta poskuša s sprejetjem predloga Zakona o nacionalnem demografskem skladu netransparentno, brez poglobljene javne razprave in mimo socialnega dialoga, centralizirati lastništvo in upravljanje 8,6 milijarde evrov državnega premoženja. Predviden demografski sklad ne more rešiti finančne podhranjenosti javne pokojninske blagajne, njegov prispevek v pokojninsko blagajno bo namreč zanemarljiv.

Predlog zakona predvideva takojšen začetek tekočega vplačevanja v pokojninsko blagajno, brez kakršnekoli akumulacije. Ob predpostavkah dvoodstotne povprečne letne donosnosti kapitalskih naložb države, bi tako lahko sklad leta 2040, v pokojninsko blagajno vplačal približno 200 milijonov evrov, kar je le 8 % pričakovanega primanjkljaja pokojninske blagajne.

Proračun vsako leto pokriva manko v pokojninski blagajni. Danes na letni ravni prispeva približno milijardo, po izračunih pa naj bi leta 2040 prispeval že 2,4 milijarde. Tako je povsem jasno in očitno, da predlog zakona ne bo dosegel namena – dolgoročne vzdržnosti pokojninskega sistema. Poleg tega v LMŠ menimo da sofinanciranje izgradnje namenskih nepremičnin za starejše in financiranje družinske politike, nista izdatka, za katera bi moral poskrbeti demografski sklad, tako kot predvideva predlog zakona.  To je naloga države in ta je dolžna sredstva najti v državnem proračunu.

Predlog zakona tudi ne predvideva nobenih novih virov, ki bi poleg kapitalskih naložb in njihovih dividend povečevali sredstva sklada. Glede na vse naštete hibe zakona, so cilji vlade očitno povsem drugačni. Zakon so spisali tako, da bo upravljanje in nadzor sklada v rokah političnih strank in vsakokratne vlade. Cilj je združiti vso premoženje pod eno streho, ga podrediti, nadzorovati in obvladovati ter tako pridobiti nove vzvode za poseganje v nadzorne odbore slovenskih družb in za privatizacijo državnega premoženja.

Kljub zatrjevanju, da je o predlogu zakona potekal socialni dialog, to ne drži. Sindikati so razkrinkali vlado, socialnega dialoga ni bilo, vsaj ne tvornega in usmerjenega k dogovoru. Ta vlada ga preprosto ne razume, ignorira ga, enako kot ignorira socialne partnerje – razen predstavnikov delodajalcev. Vlada ni upoštevala kritik, tehtnih pripomb in alternativnih predlogov sindikalnih central in drugih zainteresiranih (strokovnih) javnosti. Številne predloge in opozorila štirih strank opozicije tudi poziv za sklic javne predstavitve mnenj so poslanci vladne koalicije brez razprave zavrnili.

Andreja Zabret:»Proti, proti, proti – tak je izid vsakega glasovanja. Toliko o vaših nenehnih pozivih k sodelovanju. Ponavljate jih zato, da bi o sebi ustvarili javno podobo konstruktivne in sodelovalne koalicije, pa – na žalost – niste nič od tega.«

V LMŠ smo zagovorniki celovite pokojninske reforme, ki bi zagotovila dolgotrajno vzdržnost pokojninskega sistema. Del te reforme je lahko tudi pokojninsko demografski sklad, a ta bi moral dejansko in izključno prispevati k zmanjšanju vrzeli v pokojninski blagajni. Temeljiti bi moral na načelih, kot so donosnost, varnost, likvidnost, gospodarnost, fleksibilnost, transparentnost in neodvisnost.

Potrebujemo pa tudi korenite spremembe celotnega pokojninskega sistema, spremembe na trgu dela, čimprejšnjo zaposlitev mladih in visoko dodano vrednost gospodarstva. Vladni predlog vse to zanemarja. Loteva se delca mozaika, parcialen je in vsebinsko zgrešen, za prihodnost pa slab in škodljiv.

Zato smo v LMŠ odločno proti sprejetju predloga zakona. Ker smo tako rekoč izčrpali že vse možnosti, nam je ostala le še volja ljudstva. Zato podpiramo posvetovalni referendum, saj želimo, da se o tako pomembni odločitvi, s toliko bremenilnimi posledicami izrečejo ljudje, ki jim je sklad pravzaprav namenjen. Ne gre le za denar ljudi, ki ga vplačujejo v državne blagajne, pač pa gre predvsem za ljudi in njihovo prihodnost.