Nina Maurovič: Slovenska moda, meso, “halo” zelenjava in nostalgija.

Bliža se zadnji teden mojega izziva nakupovanja zgolj in samo slovenskih izdelkov. Po treh tednih sem že popolnoma v “coni udobja” in postajam prava nakupovalna ekspertka. V tem tednu sem nakupovala meso in sicer kar pri lokalnem kmetu. Na srečo je v bližini živinorejec, ki ima registrirano tudi dejavnost predelave mesnin. Enkrat tedensko s hladilnim tovornjakom sveže meso in mesne izdelke pripelje tudi na tržnico v mojem domačem Hrastniku. Pri mesu je treba še posebej pozorno brati deklaracije. Kosi svežega ali zamrznjenega mesa so dobro označeni. Na njih vedno piše ime države, kjer je bila žival vzrejena in zaklana. Velikokrat pa navajajo še državo v kateri je bila žival rojena ter razkosana. Verjamem, da mi ni treba posebej poudarjati, da mora vsepovsod pisati Slovenija. Pri predelanih mesninah pa izvora sestavin pravzaprav ne poznamo, ker ga po evropski zakonodaji predelovalci niso dolžni zapisati – niti za glavno sestavino ne. Država izvora je v primeru mesnih pripravkov in izdelkov vedno država predelave. Tako se nam lahko zgodi, da jemo rezino domačega pršuta, pujs pa je v resnici pripotoval iz Nizozemske. In to je razlog, da mesnine nakupujem pri kmetu. 

Danes v videu par besed o mesu. Kako vemo, da kupujemo slovensko meso? Kako pa je s predelanimi mesninami? Slovenija je kar se tiče perutnine in govedine samooskrbna, zatakne se le pri svinjini. A prehranski trendi gredo tako ali tako v smer zmanjševanja vnosa živalskih in večanja vnosa rastlinskih beljakovin – Slovenci smo namreč veliki mesojedci, letno pojemo skoraj 100 kg mesa na prebivalca, med tem ko je povprečna poraba po svetu pol manjša … Torej manj, pa raje slovensko ;).

Objavil/a Nina Maurovic dne Četrtek, 16. januar 2020

Prehranska in tudi ekološka priporočila gredo v smeri zmanjševanje vnosa živalskih beljakovin in povečevanja vnosa rastlinskih. Slovenci smo še posebej veliki ljubitelji mesa. Letno ga pojemo kar 93 kilogramov na prebivalca! Evropsko povprečje je 65 kilogramov, svetovno pa 45 kg. In kaj pravijo zdravniki? Da je priporočljiv vnos beljakovin 0,8 grama na kilogram telesne teže. Po hitrem izračunu ugotovimo, da bi odrasel moški vse potrebe po beljakovinah lahko zadovoljil zgolj s štiriindvajsetimi kilogrami mesa. Torej – raje manj, pa tisto domače.

V tem tednu sem nakupila tudi velik zaboj slovenske ekološke zelenjave. In to kar po spletu. Če nimate časa ali volje, da bi raziskovali slovensko podeželje in iskali pridelovalce sveže zelenjave, se lahko zatečete na splet. Obstaja več platform, ki so plod podjetniške ideje uporabnikov in kupcev domačega sadja in zelenjave. Na spletni strani so zbrane najboljše (večinoma ekološke) kmetije in pridelovalci iz vse Slovenije. Na nas je le, da “poklikamo” produkte, ki so na voljo in bi jih želeli imeti, potem pa zabojček zdravja pride na dom kar z dostavo.

Eko zelenjava in sadje slovenskih pridelovalcev kar po pošti na dom? Ja!!! Če nimate časa ali volje za raziskovanje…

Objavil/a Nina Maurovic dne Petek, 17. januar 2020

Pa še beseda ali dve o oblačilih. Poleg slovenskih trgovin, šivilj in oblikovalk, pri katerih oblačila tako ali tako kupujem in naročam že več let, so preko te akcije z menoj v stik stopili številni podjetniki in podjetnice. Med drugim sem tako ugotovila, da se z nogavičarstvom ukvarja podjetje v Posavju, v neposredni bližini je moč dobiti tudi po meri šivano spodnje perilo, na voljo so unikatni kosi nakita, v dar pa sem prejela celo črno toaletno milo z zasavskim premogom. Priznam – še vedno zbiram pogum, da ga uporabim. Ob pogledu na črno kocko me daje kanček skepse ;).

Slovenski styling. Sako je naredila Jasmina, tuniko Valerija, uhane pa Kaja. Vse tri moje dobre in ljube prijateljice in prizadevne podjetnice. 💪

Objavil/a Nina Maurovic dne Ponedeljek, 13. januar 2020

Se je pa tudi ta teden zataknilo. Najprej pri ženskih hlačnih nogavicah. Na srečo sem v trgovini našla še zadnje kose iz zalog zdaj že nekdanje tovarne nogavic iz Savinjske doline. Potem pa še pri kartuši za tiskalnik. Alternative, razen papirja in svinčnika, žal ni. A en izmed ciljev izziva je tudi ta, da raziščem vse dimenzije ponudbe na trgu, torej najdem tudi tisto, česar ni. In malce, čisto malce se zatika tudi doma. Po malem že slišim pripombe o sanjah o točno določenem lešnikovem namazu. Nekaj se je tudi govorilo o spominih na nekdanjo domovino in majhno izbiro artiklov. Morda pa je januarski izziv lahko tudi dobra vaja v samodiscipliniranju potrošništva, kateremu smo v zadnjih devetindvajsetih letih podlegli. Velika izbira namreč še zdaleč ne pomeni tudi kvalitetnejšega življenja.

Nina Maurovič, poslanka Državnega zbora

ostali blog zapisi:

Nina Maurovič: Kupujem slovensko – prvi vtisi

Nina Maurovič: Ta mesec kupujem samo slovensko – prvi nakupi

Nina Maurovič: Odločila sem se, da bom ves januar kupovala samo slovenske izdelke.