Nina Maurovič: plusi in minusi slovenskega meseca

Moj slovenski mesec je pri koncu in čas je za rekapitulacijo. Akciji sta se spontano priključila tudi sin in partner, čeprav je bil izziv nakupovanja samo slovenskih izdelkov sprva mišljen le kot moj osebni cilj. Skupaj smo odkrili veliko zanimivega, pa tudi kakšno manjšo prepreko. V akciji sem želela razbiti predvsem dva predsodka. Tistega, da se v trgovinah tako ali tako ne da dobiti več ničesar slovenskega in pa drugega, da je takšno nakupovanje drago.

Pa kar preidimo k številkam. Seštela sem račune in ugotovila sledeče: v januarju sem po nakupih za tričlansko družino zapravila 298 evrov. Od tega za sadje in zelenjavo 42 €, za meso in ribe slabih 50 €, za kozmetične in higienske pripomočke 45 € ter za čistila 25 €. Nakupovala nisem le najcenejših izdelkov, privoščili smo si tudi gotove piškote, pecivo, čokolade in pijače, nakup mesa pri lokalnem kmetu, nakup večje količine ekološkega sadja in zelenjave ipd.

Včasih samo "rožca" ni dovolj. Ampak je kljub temu domače … 😉

Objavil/a Nina Maurovic dne Petek, 24. januar 2020

Ena izmed pomembnejših ugotovitev mojega izziva je, da slovenskega sladkorja ni moč dobiti. Sicer pa je življenje iz slovenske košarice popolnoma izvedljivo. S seboj prinaša sicer nekoliko manjšo izbiro, a to se reši z nekaj več kreativnosti v kuhinji in tudi nasploh. Veliko časa je pri nakupovanju vzelo branje deklaracij, a lahko porabnik že v tednu ali dveh usvoji vedenja in znanja kateri izdelki so domači in kateri ne. Za nakup vseh artiklov iz nakupovalnega seznama je bilo treba običajno obiskati vsaj dve ali tri trgovske verige. Iz cenovnega vidika je slovensko nakupovanje morda zato celo cenejše, saj uporabnika pogosto prisili v nakup osnovnih sestavin in ne dražjih gotovih izdelkov. Enako velja za sadje in zelenjavo, saj je sezonsko nakupovanje vedno cenovno najugodnejša izbira.

Ribe in morski sadeži po slovensko. Moje najljubše so klapavice iz slovenskega školjčišča. Pozimi po 2 € za kilogram. V…

Objavil/a Nina Maurovic dne Petek, 31. januar 2020

Nakupovala sem tudi slovenski tekstil, posodo, nakit in še kaj bi se našlo. Odkrila sem res veliko izjemnih slovenskih obrtnikov, podjetnikov in njihovih izdelkov, ki jih nameravam uporabljati tudi v prihodnje. Se je pa izkazalo tudi, da povsem samooskrbni nismo, sploh s specifičnimi izdelki. Če bi akcija trajala več kot mesec dni, bil nakup kakšnega tujega izdelka neizogiben. Proti koncu akcije se je, na primer, pokvaril mobilni telefon.

Kaj so bili plusi januarske akcije:

– podpora slovenskim kmetom in podjetjem,

– ekološki vidik (kratke transportne poti in “živa” hrana),

– raziskava trga in odkrivanje domačih izdelkov,

– bolj sezonsko prehranjevanje,

– uporaba manj gotovih izdelkov in več osnovnih surovin.

Minusi pa:

– manjša izbira,

– načrtovanje nakupovanja v vsaj treh različnih trgovinah, 

– slej ko prej izzivu ni več mogoče popolnoma dosledno slediti – predvsem, ko se pokvarijo elektronske naprave.

Bi akcijo še ponovila? Vsekakor. Še več, ta mesec me je naučil veliko bolj zavestnih nakupovalnih odločitev. Možnost velike izbire artiklov ne pomeni, da je ta izbira tudi dobra ali zdrava. Moj januarski izziv se zato nadaljuje tudi v februar in življenje v bodoče nasploh, morda le s kakšnim manjšim ali nujnim kompromisom.

Nina Maurovič, poslanka Državnega zbora