Da takoj preidem k temi. Šah je igra, ki me je je naučil oče, in nikoli mi ni dopustil, da ga premagam brez zasluge, neupravičeno. Točila sem krokodilje solze, podirala figure po šahovski deski, vse zaman, in tako so minevala desetletja brez zmage. Šahisti dobro veste, kako to izgleda – kralj pade, šah mat in rokovanje.
Naloga politike je, da tako kot pri šahu razmišlja nekaj potez vnaprej. Razlika med politiko in šahom je, da se v šahu kmeta včasih žrtvuje. V politiki pa je damo (kraljico) potrebno paziti. V šahu se vedno pazi na kvaliteto, vendar več figur na šahovnici lahko kasneje prinese zmago. V vsakem slučaju je večja izbira. Šah ima »En passant«, ki pa se redko uporablja, se pa »En passant« v politiki uporablja prepogosto. V šahu veljajo pravila, politika pa se jih prepogosto izogiba.
V šahu se jezni nasprotniki borijo za dobro pozicijo samo z dobrimi idejami. V politiki se pozicija vse prevečkrat dobiva z drugimi »potezami«. V šahu vse figure igrajo za dobro partijo, ne glede na zaključek partije. V naši politiki pa igralci prepogosto igrajo igro na tak način, da partijo pokvarijo. V šahu je vsak kmet lahko zamenjan za kraljico, v politiki samo privilegirani. Na koncu šahovske partije se vedno rokuje, v politiki sledi pljuvanje po nasprotniku.
Za več šahovskega razmišljanja v politiki!
Natalija Kovač Jereb, kandidatka LMŠ
