Zgodovina človeštva žal ni zgodovina miru, temveč zgodovina vojn. To pa zato, ker se v vsaki generaciji najdejo posamezni voditelji, ki mislijo, da jih zgodovina ne more ničesar naučiti. Mislijo, da je bila zgodovina krivična in jo je treba “popraviti” do te mere, da bo ustrezalo njim. Ali pa so prepričani, da se je zgodovina z njimi začela.
V 21.stoletju naj bi se bojevali s podnebnimi spremembami in dosegli enotnost sveta za ta cilj. Zagotavljali naj bi razvoj novih tehnologij, ki bi omogočale boljše življenje prebivalstva, predvsem odpravo revščine.
V četrtek je Rusija izvedla napad na sosednjo državo in s tem začela novo krvavo poglavje v evropski zgodovini. V hipu je vse drugo, celo epidemija, pristalo na stranskem tiru. Vrnili smo se v 20. stoletje, ki je bilo najbolj krvavo v zgodovini evropske celine.
Slovenija je v 30 letih samostojnosti z Rusijo navezala dobre gospodarske in kulturne stike, spomnimo se samo vsakoletne slovesnosti pri Ruski kapelici. V Sloveniji živijo tako Ukrajinci, kakor Rusi in obe državi smo vedno spoštovali in ju poskušali tudi razumeti.
Razumevanje pa se konča, ko ena država sproži ofenzivo na drugo in uporabi grobo silo, ne meneč se za človeške žrtve in trpljenje civilnega prebivalstva. In vsaka vojna povzroči natanko to. Žalost, obup, razbite družine… Nič ne more upravičiti teh žrtev, zlasti pa ne želja po vrnitvi v neke pretekle zgodovinske okvire.
Vendar pa vsako vojno začne politika, ne ljudje. Nihče ne želi izgubiti ljubljene osebe ali svojega doma, zbrati vsega kar ima v kovček in oditi neznani usodi naproti. Zato to ni vojna ruskega naroda proti ukrajinskemu, temveč je Putinova vojna, za katero se ne ve, kako se bo končala.
Slovenija ne sme biti ne proruska, ne proameriška. Biti mora proevropska, predvsem pa proslovenska. To slednje velja tudi (ali pa zlasti) za odnose z našimi sosednjimi državami, predvsem voditelji.
Marjan Šarec, predsednik LMŠ
