Marjan Šarec: Ponosno izobesimo slovensko zastavo, ki ni zastava nobene stranke, temveč pripada vsem.

Drage prijateljice, dragi prijatelji,

pred 30 leti se je zgodilo tisto, kar so generacije pred nami lahko le sanjale. Imeti lastno državo. Od razglasitve do mednarodnega priznanja je minilo še pol leta, a vseeno bliskovito hitro, vsaj glede na izjave svetovnih voditeljev ob razglasitvi samostojnosti.

Seveda formalna osamosvojitev ni bila edino dejanje na tej poti. Bila je veličastna, a podkrepljena z poprejšnjimi dejanji. France Tomšič je že decembra 1987 organiziral stavko delavcev Litostroja na današnjem Trgu republike pred stavbo tedanje Skupščine, današnjega Državnega zbora. Znani so protesti na Roški 1988 v podporo akterjem afere JBTZ. Takrat je velika večina slovenskega naroda podpirala obtožence, zanje trepetala, stiskala pesti v znak jeze nad tedanjo vojaško oblastjo, ki je organizirala sojenje na vojaškem sodišču. Slovenski plebiscit leta 1990 je dokončno odločil, da gremo ven iz Jugoslavije in da mora slovensko vodstvo v pol leta izpeljati ta »ukaz ljudstva«, ki je bil tako ganljivo množično podprt.

Na današnji dan, leta 1991 je tedanja Skupščina sprejela vse potrebno za osamosvojitev in odtod tudi praznik na današnji dan. Naslednji dan je bila na Trgu republike proslava, ki je zbrala nepregledno množico ljudi. Slišali smo besede, ki jih je izrekel Milan Kučan. »Danes so dovoljene sanje, jutri je nov dan«, se je glasila njegova izjava.

In res je bil. Tanki, vojno stanje, bitke… Nikoli ne bomo pozabili prizorov, ko so tankovske kolone hrumele proti mejnim prehodom, razglasa komandanta petega armadnega območja, generalpolkovnika Konrada Kolška, ki je končal razglas z besedmi “vsak odpor bo zlomljen”. Polkovnik Berislav Popov je s svojo kolono uničeval Gornjo Radgono, generalpolkovnik Blagoje Adžić, načelnik generalštaba pa nas je zmerjal z izdajalci in da nas bodo “izvlekli iz naših jazbin”.

Seveda se vojne ne spominjam kot aktivni udeleženec. Bil sem dovolj star, pravkar sem končal 7. razred OŠ, da se vsega tega spominjam s televizije, iz Trzina pa sem slišal oddaljeno pokanje, ko se je odvijala bitka pri Trzinu. Tam je padel Edvard Peperko.

Priznam in ni me sram, da sem na osamosvojitelje gledal kot na heroje. Ne bom jih imenoval, da koga ne izpustim in mu nehote storim krivico. Tako tudi velika večina Slovenk in Slovencev. In še danes smo jim lahko hvaležni za napore. A brez volje naroda ne bi bilo nič. Prav ničesar ne bi imeli danes praznovati.

Osamosvojitelji so se v letih po osamosvojitvi sprevrgli v nasprotje tistega, za kar so se borili. Sledilo je razočaranje za razočaranjem. Danes so nekateri celo v zaporu, drugi so bili kratek čas. Zakaj? Zato, ker so prepričani, da je država njihov plen in jim biti aktivni osamosvojitelj daje pravico do vsega.

Danes sem star 43 let, daleč so najstniška leta, a še vedno se ukvarjam z istimi ljudmi. Tokrat kot aktivni udeleženec.

Nocoj bo spet proslava na Trgu republike, tokrat močno zastražena in od ljudi oddaljena. Že včeraj smo po mestu gledali ograje, vpoklicane pa so posebne enote policije. Menda smo peta najbolj varna država na svetu. Tega ne vem zagotovo, vem pa, da bodo udeleženci na trgu brez dvoma najbolj varni. In to pred lastnim narodom.

Težko mi je pri srcu sprejeti odločitev o neudeležbi na osrednji proslavi. Lepo bi bilo enotno, skupaj s solzami veselja v očeh praznovati na Trgu republike, a žal to ni možno. Letos ne. Naša udeležba bi pomenila strinjanje z uničevanjem STA, prikrajanjem zakonodaje, ko gre za imenovanje tožilcev, strinjanje z neustavnimi odloki o omejitvi gibanja, strinjanje z zakonodajo, ki posega v pravico do čiste vode, strinjanje z omejevanjem financiranja neodvisnih medijev, strinjanje s spornim ministrom za pravosodje in še in še bi lahko naštevali… Pomenilo bi ustvarjanje vtisa, kakor da je vse v najlepšem redu. Pa ni. Podobno, kot so v nekdanjem vzhodnem bloku napolnili trgovine ob kakšnem pomembnem obisku in se delali, da je vsega na pretek.

Zato bomo praznovali z ljudmi, ki se zavedajo, da se dobrin, kot so čista pitna voda, čist zrak, ki ga dihamo in demokracija, zavemo šele takrat, ko jih izgubimo. Slovenija je naša domovina in nihče nam je nima pravice vzeti in osamosvojiti od ljudstva. Preživela bo vse, zlasti pa nas politike. A vseeno bo pomembno, na kateri strani ograje je kdo bil, ko je šlo za vladavino prava in demokracijo.

Drage prijateljice, dragi prijatelji, domoljubje ni rezervirano samo za nekatere, temveč je pravica in dolžnost vseh. Ne kaže se samo v pesmih in hvaljenju lastnih zaslug, temveč se izkazuje z aktivnim bojem za demokracijo. Nismo tako razdeljeni, kot bi si nekateri želeli. Daleč od tega. Zato ponosno izobesimo slovensko zastavo, ki ni zastava nobene stranke, temveč pripada vsem.

Vse najboljše, Slovenija, za tvojih 30!

Marjan Šarec, predsednik LMŠ