Marjan Šarec: Nam je pomembno, kakšna vlada je in koliko lahko naredi. Dobrega, ne škode.

Petkovi protesti so postali stalnica v Ljubljani in nekaj drugih krajih po Sloveniji. Naj mi bo na tem mestu kot politiku nekaj besed nameniti omenjenemu dogajanju, čeprav bom verjetno deležen marsikatere krepke besede, a tega sem že vajen.

Pred prvim kolesarjenjem je bil podan poziv političnim strankam, da politiki niso zaželjeni zraven, vsaj ne vidnejši, da si ne bi delali reklame. En dan prej sem poklical Jašo Jenulla in mu zagotovil, da ne jaz, ne naši člani ne bomo prisotni, sploh pa ne pod znamko LMŠ, saj bomo željo kolesarjev, kdor koli že bodo, upoštevali. Tako je tudi bilo. Tisti, prvi, petek in tudi vse naslednje.

Tedni so tekli, vmes se je dogajalo marsikaj in tako smo zakorakali že globoko v avgust, kmalu bo konec poletja in dopustov. Komentatorji napovedujejo (kot vsako leto) vročo politično jesen.

Zdaj pa nekaj mojih opažanj okrog dogajanja. Opazno je, da se LMŠ še vedno drži takrat obljubljenega (razen ob dnevu državnosti, ampak takrat je bila druga situacija), medtem ko so nekatere stranke odkrito prisotne. Vmes nisem slišal poziva, ki bi vabil opozicijske stranke k aktivni udeležbi na petkovih protestih. Ampak to zgolj kot opažanje.

Drugo, kar sem opazil je, da ljudje radi rečejo, da je VSA politika zanič, da samo krade, se samo prepira in podobno. Da je opozicija sprta, da ne sodeluje…Opozicija sodeluje, kolikor lahko in kolikor ima glasov v parlamentu. Seveda pa nismo ena stranka. Smo štiri različne stranke, s svojimi različnimi pogledi. Tudi različnega izvora in nastanka. A to ne pomeni, da smo sprti. V politiki je pač tako, da smo si hkrati tekmeci in partnerji. Tudi, če bi imeli v državi samo eno stranko, bi bila trenja znotraj te, ene stranke. Tako je že skozi vso svetovno zgodovino. Sanjati o demokraciji brez strank in parlamenta je sicer romantično, vendar nerealno. Imamo Ustavo, ki jo lahko spreminja le Državni zbor.

Tretje, kar sem opazil je, da se je tudi protestnikom zgodilo, da so neenotni. Upam, da se vsi spomnimo, kje se je vse skupaj začelo in s kom. Ivan Gale je bil tisti, ki je spregovoril o “mutnih” poslih pri nakupih zaščitne opreme. Takoj po oddaji Tarča na RTV SLO (ki je danes tudi zaradi tega sama tarča barbarskih poskusov discipliniranja) je bila na FB ustanovljena “Skupina podpore Ivanu Galetu”, kamor se je včlanilo že skoraj 80.000 članov, ki dnevno pišejo svoje prispevke. Včeraj so ga pa v Izoli še napadli, kar sicer ni nepričakovano.

Prizor, ko Ivan Gale precej osamljen stoji na Trgu republike, medtem ko je večina na Prešernovem trgu, zagotovo ne zbuja vtisa enotnosti. Nasprotno, daje podobo praznovanja rojstnega dneva, kjer je vse krasno, glasba, torta in vse drugo, le slavljenca ni.

Še zadnje, kar sem opazil je, da so nekateri mislili, da bo vlada odstopila, oziroma padla po nekaj petkovih obratih pedal. Ne bo, kajti takega ravnanja v njihovem polju dojemanja sveta ni. Potrebno bo še veliko petkov in veliko naporov vseh, ki si želimo normalne Slovenije.

Veliko vas me je že vprašalo, kaj lahko storite. Lahko enotno protestirate in izražate svoje mnenje. Največ, kar državljanka in državljan lahko storita pa je, da se udeležita volitev, ko do njih pride. Zaman so vsi drugi napori, če na dan volitev rečemo, da so vsi isti in itak nima smisla. Ja, zelo preprosto je to. Gospe Popolne in gospoda Popolnega pa ne v politiki, ne na drugih področjih družbe ne boste našli.

Boste pa našli stranke, ki želijo Sloveniji dobro in stranke, ki vladanje vidijo zgolj kot uveljavljanje lastnih koristi, kar imamo priložnost gledati zdaj. Zaman je izgovarjanje strank, ki so šle v vlado, da so morale, ker sem odstopil. Morale so, da. Vendar zato, ker je nekaterim osnovno poslanstvo, da so v vladi, ne glede na to, kakšna in katera je. Če bi bilo še enkrat, bi storil isto, ker sem ravnal po svoji vesti.

Nam je pomembno, kakšna vlada je in koliko lahko naredi. Dobrega, ne škode.

Lepo soboto vsem!

Marjan Šarec