Ko smo pravico do pitne vode zapisali v ustavo, si ni nihče mislil, da bo država postala glavna grožnja proti pitni vodi.

Danes, na svetovni dan voda, je dr. Klemen Grošelj, evropski poslanec RENEW EUROPE / LMŠ, z gosti pripravil okroglo mizo na aktualno temo novele zakona o vodah, ki po mnenju opozicije in tudi stroke ne predstavlja samo grožnje že doseženim standardom pri oskrbi s pitno vodo, temveč se z novelo vračamo v preteklost.

Na okrogli mizi, ki jo je gostil dr. Klemen Grošelj, evropski poslanec LMŠ, so sodelovali strokovnjaka, dr. Mihael Jožef Toman, redni profesor na Biotehnični fakulteti v Ljubljani, predstojnik katedre za ekologijo in varovanje okolja, dr. Lidija Globevnik, predsednica Društva vodarjev Slovenije in Brane Golubovič, predstavnik največje opozicijske stranke, LMŠ.

Dr. Grošelj je v uvodu poudaril, da se v primeru sprejemanje novele o vodah vedemo, kot da pred nami ni podnebnim sprememb ter dodal, »Le vtis je, da imamo v Sloveniji veliko voda, resničnost je povsem drugačna.« Brane Golubovič se spomnil:« Ko smo pravico do pitne vode zapisali v ustavo, si ni nihče mislil, da bo država postala glavna grožnja pitni vodi.« Poudaril je, da je bila novela zakona v javni razpravi premalo časa, da bi nevladne in strokovne institucije pripravile kakovostne pripombe. Opozoril pa je tudi, da je vlada predlagala sprejemanje te novele po skrajšanem postopku.

Sogovorniki so se strinjali, da lahko samo ena sprememba, ena okoljska katastrofa, prinese težave pri preskrbi s pitno vodo in mantra, da je Slovenija bogata z vodami, je lahko hudo nevarna.

Brane Golubovič je še spomnil, da ta vlada ne verjame v zeleno preobrazbo ter dodal: »Razočaran sem na tem, kar se dogaja okoli tega zakona. S tem zakonom gremo korak nazaj. Gre za nepopravljivo škodo. V času epidemije, ko je pozornost javnosti usmerjena drugam, je spreminjanje tega zakona neodgovorno.«. Stroka mora spregovoriti in povedati, katere nevarnosti prinašajo spremembe, zakon pa bi morali zavrniti, je še dodal.

Dr. Mihael Jožef Toman je poudaril, da sodobna človeška družba temelji na povezanosti med človekom in vodo. »Celotna evropska in svetovna kultura se je začela razvijati ob vodah. Sobivanje z vodo pa je bila nujna, ker je voda življenje in to v vseh pogledih.« Dodal je, da smo vodo začeli razumevati kot družbeno dobrino. »Pogosto celo rečemo, da je obnovljiva. A ni. Obnovljiva je samo količina. Mantra, da je dežela bogata z vodami, je lahko hudo nevarna,» je dodal. »Če imaš česa dovolj so včasih rekli, da delaš kot svinja z mehom.«

Prisotni so se strinjali, da se količine vode lahko zelo hitro spremenijo. Organsko onesnaženje voda smo prešli. Pogled, da imamo čiste vode, zavaja. Ker jih nimamo. Danes je obremenjevanje voda veliko bolj prefinjeno. Ogromno sintetičnih in drugih snovi uporabljamo, ne da bi se tega zavedali. Konzerviranje hrane, antibiotiki, farmacevtskih in kozmetični izdelki, vse to so danes viri onesnaževanja iz vsake kopalnice. Gre za snovi, ki so endokrini motilci. V Sloveniji že imamo vodna območja, za katera mislimo, da so neoporečna, pa je v njih ogromno hormonskih motilcev. Sprememba spola rib je tudi v Ljubljanici, kar smo dokazali že pred dvema letoma. In Ljubljanica je tudi ena najbogatejših rek s kokainom. Voda ni zelena energija. Občutek dobrega vodnega okolja morda res preveč zavajajoč. Stanje že danes ni dobro. Stremeti moramo k temu, da ga bomo izboljšali. In tudi zavezali smo se k temu. Biotska raznovrstnost se slabša. Tudi v Sloveniji izginevajo vrste, npr. črni proteus. Ob koncu je dodal: »Trajnostni razvoj razumemo kot družbeno kategorijo. Vendar v naravi ni trajnosti, je dinamika.«

Predsednico društva vodarjev Slovenije, dr. Lidijo Globevnik, preseneča lahkotnost spreminjanja zakona. “Vsi strokovnjaki so se umaknili, vendar ko je prišel ta predlog zakona oktobra na mizo, so se hitro zbrali in dali pripombe v 12-dnevnem roku, na dva člena. Zgroženi so, da je po obravnavi prišlo do spremembe še enega člena, ki prej ni bil v javni razpravi. Novela nam spreminja že dosežene standarde grajenja voda v Sloveniji, ki smo se jih izborili v zadnjih 10-letih. Ne gre samo za vodovarstvena območja, temveč gre tudi za obalni pas.” 

V Sloveniji se že soočamo s tremi pojavi:

  1. Upravljavci, ki imajo mandat in ki odločajo, prelagajo probleme ali jih ne vidijo. Le uresničujejo agende izpred 30 in več let.
  2. V sedanjem načrtu upravljanja voda ni veliko napisanega nič o – »Reduce, Reuse, Recycle«, -zmanjšanju, ponovni uporabi in recikliranju.
  3. Izključevanju stroke.

Vodne količine se nam zmanjšujejo. Imamo jo manj kot pred 50-leti.

Ob koncu je dr. Grošelj povzel, da lahko samo javna razprava prinese nove ideje in nove projekte.