Jože Lenart: Ali že imamo celovit akcijski načrt za prilaganje kmetijstva in gozdarstva podnebnim spremembam?

Epidemija koronavirusne bolezni nas je še dodatno utrdila v prepričanju, da bo samozadostnost s kmetijsko preskrbo ena ključnih javnih dobrin v prihodnosti. Vnovič nas opominja, da je hrana prva skrb, ko pride do vseobsegajoče krize. Čeprav se je beseda samooskrba – zaradi pogostosti njene uporabe izvotlila – je predvsem pomembno to, da se zaradi naravnih danosti slovenske zemlje o njej sploh lahko pogovarjamo.

Slovenski potrošnik na trg prihaja vse bolj okoljsko in prehransko ozaveščen, zaradi česar vse bolj posega po ekološki in trajnostno pridelani hrani. To od kmeta terja nove pristope in dodatno delo pri prilagajanju tržnim trendom, hkrati pa mora posvečati veliko pozornosti podnebnim spremembam, ki ga kljub tehnologiji razpenjajo med starim in novim. V tem pogledu bodo nove zelene tehnologije ter znanost v kmetijstvu odigrale ključno vlogo za to, da bo kmet ob prilaganju podnebnim spremembam ohranjal ekološki  in trajnosten pristop h kmetovanju tudi na način, da se podaljša sezona pridelave hrane.

Po študijah Agencije RS za okolje se podnebje v Sloveniji spreminja še hitreje kot na svetovni ravni, celo več: slovenski kmet na prekmurskih ravnicah bo zaradi pestrih mikroklimatskih pogojev doživljal drugačne vremenske spremembe kot kmet v Vipavski dolini. Negotovost prinašajo tudi podatki, da proizvodnja hrane nazaduje, hkrati pa se povečuje uvoz hrane iz tujine in izvoz kakovostne slovenske hrane. V luči povedanega ostaja ključno vprašanje, kako je slovensko kmetijstvo odporno na vremenske neprilike in kako država vlaga v razvoj in krepitev mehanizmov za prilagajanje kmetijstva podnebnim spremembam.

Negativni učinki spreminjanja podnebja so že vidni: zgodnejši konec rastne dobe, spremembe vrst in sort kmetijskih rastlin, spremembe lokacij pridelave, povečanje povpraševanja po vodi, saj je pridelava rastlin odvisna od vode in s tem povezanih namakalnih sistemov. Žal imamo v Sloveniji še dokaj nerazvite sisteme ekonomičnega prerazporejanja vode in ponovne uporabe vodnih virov. Analiza raziskovalcev Biotehniške fakultete, Kmetijskega inštituta ter Fakultete za družbene vede je ugotovila, da kmetijske politike (2014 – 2020) niso uspešne pri doseganju ciljev, ki so opredeljeni v strateških dokumentih. To pomeni, da še ne dosegamo zadovoljive ravni inovativnih praks, ter da dodeljene subvencije ne prinašajo rezultatov, ki bi okrepile položaj kmeta v Sloveniji in povečale samooskrbo.

Narava ne bo spraševala, ali je njeno spreminjanje po godu slovenskemu kmetu. Rek o trdoživosti in prilagodljivosti slovenskega kmeta seveda drži, ampak brez aktivne kmetijske politike na tem področju se bo razkorak z evropskimi državami vodilnimi na tem področju le še povečal.

1. Od Akcijskega načrta strategije prilagajanja slovenskega kmetijstva in gozdarstva podnebnim spremembam za leti 2010 in 2011 je minilo 9 let. Kaj je ministrstvo v tem času naredilo za prilagajanje slovenskega kmetijstva in gozdarstva podnebnim spremembam in katere zastavljene cilje je doseglo? Ali je v pripravi celovit akcijski načrt, ki bo začrtal pot za učinkovito obvladovanje tveganj, ki jih prinašajo podnebne spremembe? Če ne, kdaj bo ministrstvo pristopilo k oblikovanju akcijskega načrta in izvajanju ukrepov v prihodnji perspektivi?

2. Po akcijskem načrtu za obdobje 2010 in 2011 celovite strategije za prilagajanje kmetijstva nismo imeli, marveč so ti ukrepi zgolj navedeni v sklopu obširnejših dokumentov, kot je Program razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2014 – 2020, ali v okviru posameznih dokumentov, kot je Načrt razvoja namakanja in rabe vode za namakanje v kmetijstvu do leta 2023. Sprašujem vas, katere ukrepe je sprejelo Ministrstvo za kmetijstvo za to, da bi se rezultati izvedenih ukrepov po posameznih mehanizmih prilagajanja podnebnim spremembam v okviru  Programa razvoja podeželja 2014 – 2020 izboljšali?