Joveva: Bodite iskreni, radovedni in bodite vključeni, aktivni!

Evropska poslanka Irena Joveva se je pretekli teden odzvala na prošnjo dijaka Žana Debeljaka iz 2. g razreda Ekonomske gimnazije in srednje šole Radovljica, gimnazije, ki jo je tudi sama nekoč obiskovala. V oddelku 2. g dijaki sodelujejo kot ambasadorji Evropskega parlamenta.

Intervju po elektronski pošti: Irena Joveva in Žan Debelak, 2. g

1. Kako danes gledate na EGSŠ Radovljica in kakšni so vaši spomini na šolanje?

Če bi me to vprašali po koncu šolanja in odhodu na študij v Ljubljano, bi najbrž – tako kot vsak tipičen najstnik – odgovorila “končno konec”. Toda z leti ugotoviš, da so spomini na tiste čase resnično čudoviti, vedno lepši. Vsakič, ko se z bivšimi sošolci in sošolkami (z marsikom sem še vedno v stikih) pogovarjamo o srednji šoli, nas večina reče, da bi šli z veseljem skozi vse še enkrat. Zato danes na EGSŠ Radovljica gledam kot na mojo ‘kremšnito’, od katere sem dobila to, kar sem pričakovala, in še več; od predmetov in profesorjev do prijateljev.

2. Kako vas je srednja šola oblikovala?

Leta, ki jih preživimo v srednji šoli, so ključna za naš razvoj, čeprav se takrat seveda tega ne zavedamo. Bom iskrena: Ko smo se v osnovni šoli morali odločiti, kam naprej, nisem imela pojma, kaj naj izberem. Vse, kar sem vedela, je to, da me družboslovje zanima bolj kot naravoslovje, in da si hkrati želim na gimnazijo. Zato je bila smer ekonomska gimnazija zame popolna izbira. Srednja šola me je oblikovala v posameznico, ki načeloma ostaja na realnih tleh, vendar je hkrati močna altruistka. V srednji šoli začneš zares odraščati, počasi postajati samostojen. Začela sem bolj ceniti, kar imam, od družine do prijateljev, konec koncev pa tudi ceniti samo sebe. Edino, česar mi na žalost ni uspelo preoblikovati ne v srednji šoli ne kadarkoli pozneje, pa je to, da sem že takrat in še vedno vse počnem v zadnjem trenutku. Očitno pač najbolje delujem pod pritiskom. 🙂

3. V kolikšni meri vam je ravno ta šola na poti do vloge evroposlanke morda tudi pripomogla? Katere veščine ste morda pridobili ravno na naši šoli?

Vloga, v kateri sem zdaj, je rezultat prepleta vsega. Od šolanja do dela… Vse, kar sem doslej počela in storila, je bil nek korak, neka stopnica na poti do sem, težko izpostavim eno samo stvar ali eno samo življenjsko obdobje. Zagotovo pa je k temu pomembno doprinesla tudi EGSŠ Radovljica. Ne le zaradi vsega znanja, ki sem ga pridobila tam, pač pa tudi zato, ker dvomim, da bi se sicer sploh vpisala na Fakulteto za družbene vede in posledično najbrž ne bi bila, kjer sem.

Kar se veščin tiče, sem jih v srednji šoli pridobila veliko. Bom izpostavila dvoje: zlasti z eseji sem se naučila bolj strukturiranega pisanja, učenje tujih jezikov (v mojem primeru sta bili to angleščina in nemščina) pa mi je že takrat prineslo ogromno znanja, ki mi je pozneje prišlo še kako prav.

4. Kakšno sporočilo imate morda za nas, ki še vedno sedimo v šolskih klopeh?

Bodite iskreni, radovedni in bodite vključeni, aktivni. Če vas kaj zanima, vprašajte. Če česa ne veste, vprašajte. Če vas kaj moti, povejte. Če se s čim ali s kom strinjate, povejte. Tudi, če se ne, povejte. A povejte tako, da ne boste žalili tistih, ki nimajo enakega mnenja. Tudi, če kdo drug ni spoštljiv, se ne spuščajte na njihovo ‘raven’. Bodite boljši in imejte v mislih naslednji stavek, ki je pravzaprav tudi moj moto: Če se boste obnašali tako, kot se oni, kakšna je potem razlika med njimi in vami?

Ne glede na to, kam vas pelje in vas še bo peljalo življenje, pa ostanite zvesti sami sebi. In vedite, da je učenje vseživljenjski proces, zato nikoli ne postanite ‘vsevedni’ ali ‘samozadostni’.

5. Kakšne so vaše prve izkušnje kot evroposlanka? Kaj vas je presenetilo, navdušilo, morda tudi razočaralo?

Veliko je bilo vsega, od navdušenja do (žal) tudi razočaranja. Ko sem prišla prvič v Bruselj v novi vlogi, sta minila komaj dva dneva od volitev, zato sem še vedno imela polno glavo vsega. Prvo, na kar sem pomislila ob vstopu v parlament, je bilo “kako za vraga se bom znašla”. Pa ne vsebinsko, da ne bo nesporazuma, zaskrbela me je namreč stavba kot taka. Labirint, nešteto pisarn, hodnikov, dvigala, ki te v istih nadstropjih pripeljejo vsako nekam drugam… Stavba v Strasbourgu je še bolj zapletena. No, ampak zdaj, po nekaj mesecih tam, že lahko rečem, da se kar znajdem. 🙂 Skupaj s svojo ekipo, seveda.

Pozitivno me je presenetilo to, da se je na evropski ravni veliko lažje pogovarjati (in dogovarjati) s kolegi, ki niso iz tvoje politične skupine. Je pa po drugi strani res, da je ogromno sklepanja raznoraznih kompromisov. To je pač del politike.

Trenutno bi raje kot kakršnokoli navdušenje uporabila besedo pričakovanje. Težko je namreč biti navdušen glede na vse, kar se dogaja v in okoli EU, vendar sem konec koncev kandidirala ravno zaradi potrebnih sprememb. Zato pričakujem, da se bodo tudi zgodile in sama bom za to storila vse, kar je v moji moči. Na žalost se hkrati zavedam, da ni vse v moči enega evropskega poslanca (ne glede na to, iz katere države članice prihaja).

In točno tukaj so tista konkretna razočaranja. Večina evropskih politikov še vedno živi v nekem svojem balončku in ne razume (ali pa noče razumeti) realnih potreb ter želja ‘navadnih smrtnikov’, s katerimi politika nima stika, zato so ljudje tudi sami razočarani. Upravičeno.

6. Kakšna prihodnost čaka EU po vašem mnenju in kaj bi morali storiti, da bi se EU še bolj razvijala v smeri dobrobiti za vse njene prebivalce?

Upam in verjamem, da svetla. Menim, da boljše alternative od EU ni, ne smemo pa je jemati kot samoumevno. Na žalost se te nesamoumevnosti ne zavedajo vsi – ker, če bi se, zakonodajni procesi ne bi tekli tako počasi, ne bi se še vedno ukvarjali ne z brexitom ne z vse bolj realno veliko zamudo pri naslednji finančni perspektivi… In še bi lahko naštevala. Politika, odločevalci smo tisti, ki moramo poskrbeti za to, da bodo ljudje čutili EU in da bodo občutili, da smo tam, kjer smo, zaradi njih in za njih, ne zaradi sebe.

EU mora postati globalni igralec v pravem pomenu te besedne zveze. Kjer so skupne evropske politike potrebne in nujne, je nujen in potreben dogovor o tem, ker je bilo že tako ali tako izgubljenega preveč časa. Govorim zlasti o dogovoru o skupni zunanji, varnostni in migracijski politiki.

Pomemben vidik doseganja zgoraj naštetih politik, kakor tudi nadaljnjega razvoja EU, pa temelji na percepciji EU tako v pogledu politikov kot tudi vseh državljanov. Ponotranjiti zavedanje, da je EU enotna skupnost, znotraj katere živimo, ter doseganje mentalnega preskoka v ponotranjanje evropskega državljanstva kot našega lastnega bo v prihodnosti imelo veliko vlogo. Evropsko državljanstvo ne pomeni zavračanja nacionalnih zavesti ali poizkusa poenotenja kultur, temveč zgolj zavedanje, da delujemo v skupno dobro; brez prevlade interesov posameznih držav članic.

Še bolj ključno pa je to, kar sem že omenila. EU se mora začeti odzivati hitreje in konkretneje na dogajanja. Vsi politiki se morajo približati državljanom, a to mora biti iskreno. Morajo iti na teren, se pogovarjati z ljudmi tako, da jih bodo razumeli, ne pa jim dajati občutka, kot da so pa oni ‘nekaj več’. Ko bomo to dosegli, se bo tudi sama EU zagotovo razvijala v smer boljšega življenja za vse.

7. Katere prednosti EU vidite kot najpomembnejše?

Kot rečeno, EU seveda ni popolna, to je jasno, toda boljše alternative ni. Najpomembnejši so temelji, na katerih je EU nastala, a nanje marsikdo v tej skupnosti pozablja; tudi namenoma. Mir je ta ključni temelj, vrednota, ki ni samoumevna. Evropa je bojevala premnoge krvave vojne – zaradi ideje, da je nekdo boljši, bolj upravičen, bolj pravi. Te ideje vedno znova najdejo svoje glasnike, kar bi po mojem mnenju moralo biti nesprejemljivo.

EU je naša širša domovina, po kateri se lahko gibljemo, selimo, delamo,… To, da gremo lahko študirat v tujino, delat v tujino, je zame ena najpomembnejših prednosti.

Gospa Joveva, najlepša hvala za Vaše izčrpne odgovore! Želimo Vam veliko uspeha in zadovoljstva! Žan Debelak, 2. g

Več lahko preberete na spletni strani EGSŠ Radovljica.