Jerca Korče: Žalostno je, da smo zašli v situacijo, ko se moramo boriti za normalnost, da bomo ponovno lahko razmišljali o napredku.

Čas je, da se vam ponovno malo oglasim. Mineva skoraj dobre dva meseca odkar sem objela Zalo. Majhna štručka (sicer je sedaj že kar ornk punca) mi zapolnjuje dneve (no… tudi noči). Čas res hitro mineva in punčka (pre)hitro raste. Sedaj se že smeji in veliiikooo se pogovarjava. Očitno ima mamine gene in bo rada govorila.

Kaj pa politika? Odkar imam Zalo sem se udeleževala glasovanj. Načeloma si za ta čas zagotovim varstvo (hvala dedi in babi), enkrat pa je Zala šla tudi z mano in pridno počakala, ob budnem očesu naših punc, v pisarni. Ja… status poslanke/poslanca na porodniški ni urejen na način, da bi bilo omogočeno glasovanje na daljavo. Smo pa v LMŠ podali konkreten predlog kako zadevo razrešiti. Seveda se bomo borili, da se zadeva razreši za vse prihodnje mamice in očke.

Od doma pa vsakodnevno spremljam vso dogajanje v naši državi. Priznam, da me kljub veselju, ki mi ga daje malo dete, spreletava srh. Kaj se dogaja? Kam gremo? A je to sploh možno? Nov dan, nova afera. Vsak dan kakšen nov nesmisel s strani vladajočih, vrenje med ljudmi, stiske. Veliko vas mi tudi piše in trudim se, da vam odgovorim. Želim biti pozitivna, kljub temu da v meni vre jeza in razočaranje.

Ob vsem dogajanju nihče za nič ne prevzame odgovornosti. Povsem normalno je postalo, da na ministrstvu za pravosodje sedi človek, ki je v postopku zaradi suma utaje davkov in ponarejanja listin. Afera »glupi davki« se je zreducirala na debato o tem ali je lepljenka ali pa, da tistega leta ni bila zakonodaja enaka kot danes. Namesto iskanja nekaj huliganov se šprica solzivec vse počez, tudi na otroška igrišča in naključne ničhudegasluteče mimoidoče. Osebni zdravniki naj bi se podali v igro »kdor več cepi, cekinov več dobi«. Vse skupaj postaja noro. Ljudje pa vedno bolj naveličani, zbegani in ja… jezni.

Naša družba bolj kot kdajkoli prej potrebuje normalizacijo. Pripeljali so nas v situacijo, ko je nezaupanje razraščeno v vse pore družbenega življenja, ko nihče nič in nikomur več ne zaupa.

Kako lahko ljudje, ki ne premorejo niti kančka samorefleksije, pričakujejo, da jim bo kdorkoli zaupal in jim sledil? Kako lahko taisti, ki zmerjajo kar vse počez pričakujejo, da bodo ljudje mirno gledali in molče kimali? In ja… najbolj od vsega me boli to, da res nihče za nič ne prevzame nobene odgovornosti.

Kot politik menim, da je ravno samorefleksija, sprejemanje kritike in občutek za prevzemanje odgovornosti temelj gradnje zaupanja, ki je nujno za normalno stanje v vsaki družbi.

Lahko bi na dolgo in široko razpredala o vseh aferah in zgrešenih potezah te vlade pa jih je preveč za en zapis. Glede na trend bo itak jutri spet kakšna nova domislica.

Najbolj pa me zaboli, ko mi kdo napiše – »ah brez veze, vsi ste isti«. Na to pa res ne pristajam. Nismo. Ne igram golfa, ne družim se z dobavitelji, ne zmerjam policistov z mevžami, niti pod razno ne žalim tujih državnikov preko tvitov, ne sprejemam odlokov čez noč na dopisni seji, ne ignoriram sprejetih zakonov, ljudi ne jemljem kot nebodigatreba za dosego lastnih ciljev.

V politiko sem zašla, ker se mi je zdelo pomembno, da mladi in neobremenjeni prispevamo k reševanju težav. Ni tako dolgo nazaj, ko sem reševala svoj stanovanjski problem, ni tako dolgo nazaj, ko sem bila prekarni delavec… in to so pravi problemi prenekaterih mladih še danes.

Žalostno je, da smo zašli v situacijo, ko se moramo boriti za normalnost, da bomo ponovno lahko razmišljali o napredku.

Še bi vam lahko pisala. Pa bodi dovolj. Kmalu bom zaslišala jok (Zala bo lačna), ki mi daje še en razlog več, zakaj je vredno vztrajati in se boriti za boljšo prihodnost vseh nas.

Jerca Korče, podpredsednica LMŠ