Jerca Korče: Socialne stiske posameznikov bo vlada tokrat očitno reševala z zamrznitvijo minimalne plače.

Koronakriza kot izgovor za vnovično odpiranje vprašanja minimalne plačePred nekaj manj kot dvema letoma (13. december 2018) smo v državnem zboru brez glasu proti (SDS in NSi – kako zgovorno – nista glasovala) sprejel novelo Zakona o minimalni plači.Ta je prinesla tri pomembne spremembe: izločitev še preostalih dodatkov, zvišanje minimalne plače v dveh korakih (na zdajšnjih 700 evrov neto) ter uzakonitev formule, ki zagotavlja dolgoročno rast minimalne plače oziroma – recimo temu – dostojno plačilo. Ta formula bi začela veljati prihodnje leto.

Pa bo? Ne kaže tako: “skrb za ljudi”, ki je vlada ne pozabi omeniti, se namreč zdi njena “zadnja skrb”. Zakon o minimalni plači, sprejet v času vlade Marjana Šarca, smo v LMŠ ves čas – in tako je še danes – označevali z besedama prav in pravično. V razpravah smo risali razlike med podjetji in njihovimi lastniki. Na eni strani so tisti, ki ob jasni viziji razvoja svoje zaposlene obravnavajo kot nepogrešljive, zavedajoč se, da je uspeh podjetja odvisen tudi od motiviranih in primerno nagrajenih delavcev, vrednih vzpodbudnega in varnega okolja. Na drugi strani najdemo podjetnike, ki so “podlegli” pohlepu (ustvarjanju dobička) ter svoj poslovni model gradili tudi na izkoriščanju zaposlenih in zniževanju stroškov dela ter se na njihovih plečih predstavljali kot ugledni menedžerji. Skratka, prvi prednost dajejo ljudem, drugi dobičkom.

In danes? V času najhujše zdravstvene krize, ki je prerasla v gospodarsko in se že preveša v psihosocialno, smo se očitno vrnili v leto 2018. In trčili ob svojevrsten – milo rečeno – paradoks: medtem ko predsednik vlade in ministri hitijo ponavljati zimzelene o reševanju gospodarstva in (s tem) ljudi, hkrati kimajo (intimno prepričanje, pač) gospodarski, obrtno-podjetniški in še kakšni zbornici, ki na pragu pregovorno veselega meseca spet dobiva stari zalet, češ, “minimalna plača se ne sme zvišati”. Domovinsko pravico tako vnovič dobiva retorika, uperjena proti najslabše plačanim.

Zato se vse dozdajšnje izjave premierja in ministrov zdijo licemerske, še najbolj zapis, s katerim so se na uradni “dan zmage” nad prvim valom epidemije (1. junij 2020) pohvalili na vladni spletni strani: “Socialne stiske posameznikov blažimo z začasno uvedbo mesečnega temeljnega dohodka, enkratnega solidarnostnega dodatka, samodejnim podaljšanjem nekaterih pravic iz javnih sredstev, oprostitvijo plačevanja javnih storitev (npr. vrtca in šolske prehrane), ki se niso izvajale. Vlada pomaga ljudem in gospodarstvu, vsi napori so usmerjeni v blaženje socialnih stisk.”

Socialne stiske posameznikov bo vlada tokrat očitno reševala z zamrznitvijo minimalne plače. Povedano drugače: že tako najslabše plačanim bo preprečila za nekaj deset evrov višjo plačo. Jim bo nato delila socialne pomoči, mesečne temeljne dohodke, solidarnostne dodatke in kar je tega, da se bo (spet) s čim hvaliti? Kakor koli, nedopustno in nečloveško – in to ob vseh (predvidenih, a ne nujno tudi porabljenih) milijardah pomoči, ob vseh s sumom korupcijskih tveganj obremenjenih nakupih zaščitne opreme, ob – če hočete – 780-milijonskih vlaganjih v vojsko in poletnem spanju, zaradi česar je država na drugi val povsem nepripravljena. Še enkrat: na vratih je psihosocialna kriza.

Razprave o novi prevetritvi minimalne plače je treba spraviti iz mize. Podjetja in z njimi delodajalci so bili v šestih svežnjih deležni izdatne pomoči. In prav je tako. Narobe pa je, da imajo polna usta pozivov k državnemu intervencionizmu, ker gre pač zanje. V isti sapi pa zaposlenim odrekajo dostojno plačilo, ker bi to bil njihov “strošek”. Minister za gospodarstvo je ob robu razprav o minimalni plači med drugim dejal, da se bo slovensko gospodarstvo moralo prestrukturirati korak po koraku – od trženja mišic k trženju možganov. No, te zadnje premalokrat uporabljamo.

Jerca Korče, poslanka in podpredsednica LMŠ