Irena Joveva: Biti človeku človek.

Razmišljam… Kako začeti ta zapis. Kako pojasniti in dopovedati, kako zelo je pomembno razumeti. Ah, kaj razumeti. Upoštevati, spoštovati in udejanjati.

Danes je namreč svetovni dan človekovih pravic. In res nisem želela začeti z “danes je svetovni dan človekovih pravic; na današnji dan pred 72 leti je bila sprejeta Splošna deklaracija človekovih pravic, ki naj bi – tudi kot odgovor zloveščim vojnim izkušnjam, tragedijam, predvsem pa teptanju prav teh, temeljnih pravic in svoboščin – predstavljala nazor vseh ljudi, vseh ljudstev, vseh narodov; ki določa, da je človeško dostojanstvo prirojeno”… In tako dalje.

Vse to lahko poguglate, s čimer seveda ni nič narobe, kvečjemu nasprotno, a ravno zato bom nadaljevala drugače. Veste, kaj je zame najslabša možna človekova lastnost? V resnici mi sploh ni tako zelo težko izločiti ene same. To je neuvidevnost. Zakaj? Ker sem prepričana, da iz nje izvirajo vse ostale slabe lastnosti. Od nemorale, nekulture, arogance, do pokroviteljstva, sovraštva, hinavščine.

Iz neuvidevnosti izvira tudi nespoštovanje in nerazumevanje bistva človekovih pravic. Človekovim pravicam se ne reče človekove pravice kar tako, za okras, ker se lepo sliši. Temeljne človekove pravice so univerzalne. Človek je lahko dober ali slab, lahko je, če hočete, uvideven ali neuvideven, toda to ne pomeni, da ima zato omenjenih pravic kaj manj. Temeljne človekove pravice so moje, tvoje, naše, vaše, njene, njegove, njihove. Da, tudi njihove. Niso omejene na kraj rojstva, barvo kože, poreklo, spol, vero, jezik, politično ali kakršnokoli že pripadnost. Se pa vsaka pravica konča tam, kjer se začne pravica drugega. V prevodu: Medsebojno spoštovanje.

Tu bi morala biti pika, pa je ne (z)morem postaviti. Kako daleč od resnice je v resnici to, kar je zapisano v Splošni deklaraciji o človekovih pravicah? Papir prenese vse, saj to že vemo. In vem, ironično je govoriti o univerzalnosti teh pravic, ko pa vsi vemo, da univerzalnega medsebojnega spoštovanja ni. Ko živimo v svetu, v katerem so še vedno ljudje, ki živijo nečloveško neživljenje. Še vedno. Danes. V zadnjem letu drugega desetletja 21. stoletja! Živimo v svetu, kjer se delamo, da ne vidimo nečesa slabega, ker naj bi bilo to tako zelo daleč stran od nas. Toda, ko boste naslednjič spet zamižali, se spomnite, da živimo tudi v državi, v kateri nek “medij” lahko objavi odkrit rasistični zapis, ker je to “satirična glosa”.

Marsičesa (si) v življenju ne moremo izbrati sami. Nihče izmed nas si, na primer, ne more oziroma ni mogel izbrati, kje ali kot kaj se bo rodil. Vendar pa je tudi marsikaj v življenju, kar (si) lahko izberemo sami. Izbrati, na primer, biti človeku človek. Bodimo to. Bodimo… Uvidevni.

Irena Joveva, evropska poslanka LMŠ