Brane Golubović: Državni zbor mora delovati tudi v času epidemije. Zato seje na daljavo »da«, a le ob utemeljenih razlogih

V tem tednu bo državni zbor odločal o spremembah in dopolnitvah svojega poslovnika, ki prinašajo popolno novost – poslanke in poslanci bi lahko ob izjemnih primerih razpravo in glasovanje s pomočjo informacijsko-komunikacijske tehnologije (IKT) opravili na daljavo.

V skladu s predlaganimi spremembami bi predsednik državnega zbora (DZ) sejo na daljavo lahko sklical ob naravni ali drugi hujši nesreči oziroma v drugih izrednih okoliščinah, če bi fizična navzočnost poslancev ter strokovnih služb lahko ogrozila njihovo varnost ali zdravje. Za sklic seje na daljavo bi predsednik DZ potreboval privolitev kolegija predsednika državnega zbora (PDZ), zanjo pa je potrebna podpora vodij poslanskih skupin, katerih člani predstavljajo najmanj dve tretjini vseh poslancev v državnem zboru.

Kolegij PDZ bi določil potek seje, čas za razpravo, način glasovanja ter roke, med drugim tistega, do katerega so poslanci dolžni sporočiti, ali bodo sodelovali »na daljavo«. Predvideno je, da bi takšno sejo izvedli z uporabo video-zvočnih naprav, glasovali pa bi s posebno glasovalno napravo, z izrekanjem »za«, »proti« oziroma »vzdržan« ali pa s kartončki, ki bi jih dvigovali pred kamero.

Po mnenju LMŠ je ta sprememba poslovnika smiselna zlasti v izogib scenariju, po katerem bi zaradi morebitne okužbe zgolj enega poslanca v samoizolacijo ali karanteno moralo več njih ali večina poslancev. Delo državnega zbora bi tako zastalo, zakonodajne pristojnosti pa bi (prek vlade) prevzel predsednik republike.

Skratka, seje na daljavo “da”, a z opozorilom, ki smo ga že izrekli in ga bomo ponavljali: razlogi morajo biti utemeljeni vsakič znova, seje na daljavo naj ne postanejo pravilo, pač pa naj ostanejo zgolj izjema – nekakšen izhod v sili, ko oziroma, če res ne bo šlo drugače. Zato bomo v razpravi predlagali natančnejšo določitev razloga za sklic seje na daljavo, slediti mora ciljem in načelom iz predloga sprememb in dopolnitev poslovnika.

V njih je zapisano, da je namen vzpostavitve razprave in glasovanja prek informacijske in komunikacijske tehnologije omogočiti sodelovanje na sejah DZ in njegovih teles tudi poslankam in poslancem, ki morajo zaradi stika z okuženim s koronavirusom v karanteno ali samoizolacijo. Razlog je jasen. S tem poslanci, ki se kljub stiku morda niti niso okužili ali pa znakov bolezni (še) ne kažejo, ravnajo odgovorno do svojih kolegic in kolegov ter strokovnih služb. Težava lahko nastane, ko mora v samoizolacijo ali karanteno celotna poslanska skupina ali celo več njih. V tem primeru bi se razmerja med koalicijo in opozicijo (lahko povsem) spremenila. Če bi, na primer, morala v samoizolacijo ali karanteno celotna poslanska skupina SDS, bi državni zbor sicer še vedno lahko veljavno odločal, saj bi bil sklepčen, vendar pa bi vladajoča koalicija izgubila večino in – poenostavljeno rečeno – začasno postala »korona« manjšinska koalicija. In še en primer: če bi v samoizolacijo ali karanteno moralo večje število poslancev opozicije, bi vladni poslanci nenadoma imeli dovolj “moči” tudi za sklepe in zakone, za katere je potrebna dvotretjinska večina navzočih. Ne prvo ne drugo ne bi bilo dobro za demokracijo in parlamentarizem.

Še večja težava pa bi nastala, če bi v samoizolacijo ali karanteno morala več kot polovica poslank in poslancev. V tem primeru bi predsednik DZ vlado in predsednika republike moral obvestiti, da se državni zbor ne more sestati. Kot sem že opozoril, posledica je jasna: državni zbor bi bil suspendiran, začasno bi izgubil svojo zakonodajno funkcijo, prevzel bi jo predsednik republike (v skladu z ustavo namreč lahko na predlog vlade izdaja uredbe z zakonsko močjo).

Tako bi se brez izrednih razmer te dejansko zgodile. Če sem namenoma plastičen: nastal bi pravi korona koktejl. Vlada bi predsedniku republike predlagala, da razglasi izredno stanje v državi, ker se DZ ne more sestati, ta bi to moral storiti. Posledice za parlamentarizem in demokracijo pa ob tem niso nujno predvidljive. Bi bila lahko ogrožena parlamentarna demokracija, kot ugibajo mnogi? Naj ostane zgolj pri vprašanju.

Morda mi boste očitali, da pretiravam. Ko bi vsaj. Želim si, da so bojazni odveč. Ni pa odveč previdnost. Razlog zanjo so besede predsednika vlade Janeza Janše, ki jih je izrekel ob predstavitvi: “Predloga zakona o interventnih ukrepih za zajezitev epidemije COVID-19 in omilitev njenih posledic za državljane in gospodarstvo“ v državnem zboru 2. aprila 2020. Priznal je, da je vlada o prenosu pooblastil že razpravljala: »… slovenska ustava predvideva tudi druge možnosti za takšno situacijo. Vlada je o tem razpravljala in se je odločila, da ne predlaga prenosa pooblastil iz Državnega zbora na Vlado v smislu tistega člena Ustave, ki to omogoča …«

Govoril je seveda o 92. členu ustave, po katerem izredno stanje na predlog vlade razglasi državni zbor, “kadar velika in splošna nevarnost ogroža obstoj države”. Če se državni zbor ne more sestati, ga lahko na predlog vlade razglasi tudi predsednik republike. A še enkrat: če je ogrožen obstoj države. Bolj kot ne retorično je vprašanje, ali epidemija covid-19 dejansko ogroža obstoj države (morda ogroža podsisteme, denimo zdravstvenega), pa vendar: kreativnost interpretiranja in argumentiranja je (lahko) brezmejna. Enako velja za mokre sanje nekaterih v vladi in državnem zboru.

Zato velja ponoviti: zoper covid-19 se ni treba boriti z razglasitvijo (ali ustvarjanjem) izrednega stanja, pač pa z razglasitvijo epidemije, ki smo jo v Sloveniji razglasili 12. marca 2020. Zato je povsem odveč verbalni in pisni “boj” zoper vse drugače misleče (poslance), ki ne kimajo ministrom, koalicijskim poslancem in “pomladnim” politikom. Lahkotno zapisane grožnje pač nikoli ne prispevajo k zaupanju – nikogar. Res pa izdatno hranijo dvom. 

Zdrava kmečka pamet ne zapravlja časa, ko gre za ključne odločitve, ki jih je potrebno sprejeti takoj, da kmetija…

Objavil/a Marijan Pojbič dne Torek, 31. marec 2020

V LMŠ smo in bomo sodelovali pri pripravi sprememb in dopolnitev poslovnika, s katerimi bomo omogočili, da bo v času epidemije državni zbor lahko – če bo to nujno – deloval tudi na daljavo.

Brane Golubović, vodja poslanske skupine LMŠ