Predsednik LMŠ Marjan Šarec je v intervjuju v reviji Jana spregovoril o političnih in manj političnih temah – med drugim tudi o tem, kje sam najde mir in kaj najraje počne v prostem času.
Uvodoma je vnovič pojasnil odstop s položaja predsednika vlade. Kljub temu, da kot premier ni več imel temeljnega sredstva za demokratično vladanje – večine v parlamentu, pa se danes še vedno srečuje z raznimi opazkami politične konkurence. Ponovil je, da njegovo dejanje ni metanje puške v koruzo, temveč gre za normalno demokratično dejanje, ko ni več politične večine.
»S tem se sam v resnici ne obremenjujem preveč, je pa res, da so to neka iskanja izgovorov trenutno vladajočih, zakaj oni ne odstopijo. Če se malo ozremo po Evropi, vidimo, da so odstopi nekaj povem normalnega in demokratičnega.«
Nadaljeval je, da je sam vedno upošteval demokratične norme in standarde. »Šli smo se politiko prevzemanja odgovornosti, imeli smo visoke standarde in imeli smo ničelno toleranco do korupcije. Naš proračun je bil po 25 letih prvi proračun s presežkom, javni dolg nam je uspelo znižati na 68 odstotkov BDP. Danes, po dveh letih aktualne vlade, pa je vsakemu posamezniku jasno, česa si v naši državi ne želimo.« Ker so volitve praznik demokracije, ki ga državljanke in državljani lahko uporabimo za to, da kaj spremenimo, je prepričan, da bo trenutna situacija ljudi vzpodbudila, da bodo odšli na volišča. Ob tem pa je opozoril, da je treba preseči metanje vseh politikov v isti koš.
»Veste, po tej logiki tudi vam kot novinarju lahko rečem, da ste enaki kot tisti na Novi24. Potem lahko tudi za vse odvetnike trdim, da so barabe, ker branijo lopove in lahko trdim enako za obrtnike, da so vsi takšni, da obljubijo, da pridejo, pa jih potem ni. Nismo vsi enaki. Pojem »vsi so isti« ubija demokracijo, ubija politični libido.«
Sam ne želi, kot poudarja, »saditi rožic«, si zakrivati oči pred realnim, zato je prepričan, da si tega v svojem bistvu ne želijo niti ljudje. »Nekih pahorjanskih zamisli, ki predvidevajo, da piton in miš lahko sobivata, pač ne potrebujemo. V naravi namreč veljajo nekatere zakonitosti, enim stvarem je preprosto potrebno reči ne. Vendar je tistih, s katerimi lahko sodelujemo, 75 odstotkov.«
V nadaljevanju pogovora sta se z novinarjem dotaknila tudi osebne plati predsednika LMŠ Marjana Šarca. Politiko spremlja, kot je povedal, od svojega desetega leta, ker ga je že takrat preprosto zanimala. Politologija je bila njegova druga izbira ob vpisu na fakulteto, čeprav je študij nadaljeval na AGRFT-ju. Med 170 kandidati ob vpisu na AGRF je bil eden izmed enajstih, ki je bil sprejet, se spominja.
Zakaj igralstvo? »Zato, ker me je tudi to zanimalo. Veste, mene zanima več stvari in nisem človek, ki bi bil usmerjen zgolj v eno stvar. Kot majhen otrok, denimo, sem želel postati strojevodja in železnice me izredno zanimajo še danes. Zanimajo me tudi stroji in njihovo delovanje, moje zanimanje je večplastno in, če sva že pri tem, naj povem, da me je od zmeraj zanimala tudi zgodovina, ki je še danes, zlasti zgodovina dvajsetega stoletja, moj hobi. Res pa je, da nikdar v svojem življenju nisem ničesar načrtoval. Nekako sproti se je kazalo.«
Ob tem je spomnil na rek, da smo ljudje zgolj orodje v božjih rokah in da nas vodi božja previdnost. »Prepričan sem, da je nekje res vse že vnaprej določeno, zapisano. Tako, denimo, kot beremo v Svetem pismu, da je bilo pravzaprav vse določeno, kako bo Jezus trpel in umrl, tako je tudi za vsakega izmed nas določeno, po kakšni poti bo šel. To je tisto glavno v življenju, po mojem mnenju, in ne takšni in drugačni nasveti o takšnem in drugačnem načinu življenja. Poglejte Winstona Churchilla, ki je popil na galone viskija in pokadil na stotine cigar, pa je dočakal 91 let.«
Po dveh županskih mandatih je sledila predsedniška kampanja, ki je sam ne ocenjuje kot neuspešno, kljub temu, da je v drugem krogu več glasov dobil aktualni predsednik republike. Na vprašanje, da je šele naslednja kampanja za državnozborske volitve s seboj prinesla vso realnost političnih tekmecev, je v šali pripomnil: »Žena in starejša hčerka mi zmeraj rečeta, da nam tega ni bilo treba, mlajši hčeri je pa to celo všeč. Pozicijo in opozicijo imam torej tudi doma (smeh).«
V času državnozborskih volitev sebe ni videl kot nov obraz. »Sam sebe nikdar nisem imel za nov obraz, to mi je šlo strašno na živce že takrat. Sem le nekdo, ki ni vedel, koga naj voli in nekdo, ki ne bo jamral in bentil na kavču ali za šankom. Šel sem na svoje, rekoč, naredil bom nekaj, aktiviral se bom.«
Zato tudikakršnakoli ozadja, ki bi zahtevala njegovo kandidaturo, ostro zanika. »Za druge ne vem, zase pa zagotovo, da ni tako. Tudi to, da smo dobili zgolj 13 sedežev v državnem zboru in da nismo, denimo, zmagali, je posledica te neodvisnosti. Cena zanjo je res visoka, a po drugi strani ti ni treba skrbeti, kdaj bo kdo poklical in ti rekel: vrni mi uslugo, naredi zame to in to.«
Hoja v naravi, preučevanje zgodovinskih romanov in pranje avtomobila so tiste stvari, ki jih najraje počne v prostem času. »V hrambi pa imam še gasilsko vozilo našega društva, ki je letnik 1989. Tukaj sta potem še družinska avtomobila za vsak dan, tako da imam kar celo soboto delo, da vse operem.«
Na vprašanje, ali ga zanimajo adrenalinski športi, je v smehu pripomnil: »Edino, kar je adrenalinskega pri meni, je to, da grem z nivo včasih v kakšen malo bolj strmi klanec. Nisem tovrsten tip človeka.«
Prikimal je trditvi, da se zdi marsikomu preveč strog do samega sebe. »Da, včasih celo preveč. A se mi zdi to bolje, kot pa o sebi misliti samo najboljše. Vsak pri sebi ima mnogo za popraviti.«
Dotaknila sta se tudi njegovega otroštva, odraščanja v rejniški družini. Povedal je, da se svojih bioloških staršev ne spomni. »Ne, se jih ne spomnim in jih ne poznam. Kot dojenček sem očitno prišel v to moravško dolino in v bistvu se bežno, bežno spominjam prihoda v Šmarco. Veste, vseh teh stvari okrog mojega rejništva ne dojemam dramatično in ne smilim se zato samemu sebi. Stvari sem pač sprejel, kar o tem govorijo in menijo drugi me pa nikdar ni zanimalo.«
Znano je tudi, da je obiskoval srednjo lesarsko šolo. »Danes se tem lesarskim prigodam lahko samo nasmejem. Angleščina, slovenščina, zgodovina … vse to je bilo pet in štiri, matematika, fizika in kemija pa enke ali dvojke, saj me ti predmeti resnično niso zanimali. Fizika me je res mučila in to, da sem imel zaradi nje vsako leto popravne izpite, ki sem jih potem vsako leto tudi opravil, sem za šalo in v šali povedal večkrat. Ni me sram.«
Ob tem se je navezal na svoji hčerki, od katerih, kot pravi, zahteva, da se ne obremenjujeta z ocenami, »ker, kaj je lahko hujšega od tega, da ko otrok ne dobi pet, potem samo zaradi tega hodi okrog ves žalosten in tesnoben? Žena je enkrat rekla hčeri, ki se ni želela učiti, da bo imela »cveke« tako, kot jih je imel ati, pa je punca odgovorila, bila je še zelo majhna, kaj, ati je vendarle župan (smeh).«
»Iz šolskega uspeha se danes dela preveč travm, otroci so popolnoma anksiozni v boju za dobre ocene. Hočem povedati, da če se zgodi kakšna štirica ali trojka, še ne bo konec sveta. Bistveno namreč je, da se ti naučiš živeti in še bolj bistveno je, da se zaveš, da moraš drugim pomagati. To je bistveno.«
