Andreja Zabret: Je zdaj res čas za zniževanje davkov? Všečni predlogi ne pomenijo nujno všečnih rezultatov.

Davčna reforma je »živa stvar«, zato jo je treba prilagajati gospodarski situaciji. Pomembno je, kdaj in kako sprejemamo ukrepe davčne reforme oziroma celovite davčne optimizacije. Treba jih je uvajati postopoma in s tresočo roko. Davčna reforma mora hkrati zagotavljati obstoj socialne države in povečevati konkurenčnost gospodarstva.

Tako smo ravnali v času vlade Marjana Šarca, ko smo davčno optimizacijo sprejeli na osnovi izenačenja davčne obremenitve med davki za razbremenitev dela in davki na kapitalske kategorije, s tem pa zagotovili uravnoteženje javnih financ. Med drugim smo razbremenili regres do višine povprečne bruto plače, dvignili neto plačo s prilagoditvijo dohodninskih razredov in dvigom splošne olajšave, na drugi strani pa zvišali davek na kapital.

V LMŠ smo se zavedali, da vsaka razbremenitev plač in zniževanje davkov povzroči izpad prihodkov v javni blagajni. Zato smo v času naše vlade poskrbeli tudi za nove vire. Poleg tega, da je ljudem zaradi zvišanja regresa ostalo v žepu več in se je povečana potrošnja skozi davke prelila v javno blagajno, smo za uravnoteženost javnih financ  uvedli tudi  7 % efektivno davčno stopnjo za davek na dohodke pravnih oseb, torej davek na dobiček podjetij. Do leta 2019 so si podjetja namreč davčno osnovo lahko zniževala s koriščenjem davčnih olajšav (iz naslova investicij v raziskave in razvoj, investicij v opremo in neopredmetena sredstva…) do davčne osnove 0 EUR in posledično ostala neobdavčena.

Predlog davčne reforme, ki ga je zasnovala vlada Janeza Janše, predvideva davčno razbremenitev plač. To se sliši zelo privlačno – nižji davki pomenijo več denarja na računu in tega se ne bi nihče branil, kajne?

Vendar na videz všečni predlogi ne pomenijo vedno tudi všečnih rezultatov. Izračuni kažejo, da posamezniki zaradi davčnih sprememb ne bodo ravno obogateli. Davčna olajšava naj bi se dvigovala postopoma. Tako bo leta 2025 celoletni »davčni prihranek« pri mesečni bruto plači dva tisoč evrov znašal tisoč evrov.

Obstaja pa še druga plat te reforme – zmanjšanje prihodkov v državni proračun. Tako naj bi se v proračun steklo dobrih 900 milijonov evrov manj. Ta vsota ni zanemarljiva – predstavlja namreč skoraj 10% letnega proračuna Slovenije.

Ko je finančni minister predstavljal glavne poudarke predlogov zakonov, je sicer priznal, da bodo predlagane spremembe resda pomenile manjši davčni izplen, a naj bi ta izpad hitro nadomestila večja gospodarska rast. Vendar so napovedi te rasti, kot opozarja tudi prvi mož Fiskalnega sveta, zelo optimistične ter nepredvidljive, saj se lahko hitro spremenijo. Danes lahko beremo, da je evrsko območje spet zdrsnilo v recesijo, zato je težko verjeti, da je minister res prepričan v svoje trditve. Dvomim, da bo skozi napovedano stopnjo gospodarske rasti možno pokriti že obstoječe obveznosti države, kaj šele izpade, ki jih bo povzročila predlagana davčna reforma. Ne smemo pozabiti na predlog Zakona o debirokratizaciji, ki bo s socialno kapico v enem letu naredil 160 milijonsko luknjo v pokojninski in zdravstveni blagajni, Zakon o nacionalnem demografskem  skladu ter vse PKP-je, ki bremenijo oziroma bodo bremenili državni proračun – na žalost pogosto brez pravega učinka.

Je torej zdaj res čas za zniževanje davkov? Protikoronski ukrepi so precej napihnili državni dolg, obrestne mere so sicer trenutno res nizke, a to ne bo trajalo v nedogled. Mojmir Mrak opozarja, da se bodo »popravki prej ali slej zgodili« in ta dolg bo treba enkrat vrniti. Nobeno kosilo ni zastonj. Tudi evropska nepovratna sredstva, ki jih bomo črpali iz Sklada za okrevanje in odpornost, bomo vračali z bodočimi davki – na   plastiko, ogljik, digitalne storitve, finančne transakcije. Tudi zato je tako pomembno, da ta denar porabimo za projekte, ki nam bodo prinašali gospodarsko rast, nova delovna mesta in zeleni preboj – še ena stvar, pred katero si vlada zatiska oči.

V tem trenutku bi se vlada morala nujno ukvarjati z razvojnim in zelenim prebojem ter digitalizacijo, namesto da epidemijo in predvolilni čas izkorišča za uveljavljanje škodljivih predlogov, ki delujejo kot predvolilni bombončki.

Janez Janša je v času vlade Marjana Šarca v opoziciji zagovarjal zelo restriktivno porabo javnih financ ter dosledno upoštevanje fiskalnega pravila. Danes pa s položaja predsednika vlade koplje in poglablja že tako globoko finančno luknjo. Kako jo bo v prihodnosti zapolnil, ni znano. Morda pa to sploh ni njegov namen. Morda hoče svojega naslednika zakopati v to luknjo, ki jo je skopal – tako sebi kot na žalost tudi vsem nam.

Andreja Zabret, poslanka LMŠ