Aljaž Kovačič: V poslanski skupini LMŠ smo prepričani, da bi morali zaščititi prav vsako življenje

Strokovnjaki, s katerimi vlada pri obvladovanju epidemije covid-19 še sodeluje, brez izjeme potrjujejo, da največjo težavo predstavljajo domovi za starejše občane (DSO), ki da so žarišča okužb. Temu pritrjuje tudi nedvoumna statistika Nacionalnega inštituta za javno zdravje in Ministrstva za zdravje, ki za domove kaže eksponentno naraščanje števila okuženih – od vseh okuženih z novim koronavirusom kar petino predstavljajo varovanci DSO. Zaskrbljenost pa še dodatno stopnjuje priznanje infektologinje in vodje svetovalne skupine pri Ministrstvu za zdravje dr. Bojane Beović, da med umrlimi za covid-19 prevladujejo starostniki.

V Skupnosti socialnih zavodov Slovenije so vlado že pozvali k reševanju omenjene problematike:

  • »Skupnost ne pristaja na stanje, ko bi del obolelih državljanov zdravili v bolnišnicah z vso potrebno medicinsko opremo in usposobljenimi kadri, za del obolelih starostnikov pa skrbeli v domovih za starejše, ki za to nimajo vseh nujno potrebnih pogojev. Če primerno zdravljenje ne bo zagotovljeno vsem državljanom, bo to predstavljalo hudo kršitev temeljnih človekovih pravic.«
  • »Kljub zatrjevanju odgovornih, da so bolnišnice pripeljali v domove, v slednjih še vedno ni zagotovljena niti prisotnost zdravnikov splošne medicine, predpisana po veljavnem kadrovskem normativu. Prav tako niso zagotovljeni zdravniki specialisti in drugi zdravstveni delavci, ki so nujni za strokovno obravnavo stanovalcev s koronavirusno boleznijo 19.«

Aljaž Kovačič, poslanec LMŠ:

Iz zgornjih zapisov vejejo jasna opozorila, apeli ali – če hočete – klic v sili.

Zato je poslanec LMŠ Aljaž Kovačič  na ministra za zdravje in ministra za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti naslovil pisno poslansko vprašanje, v katerem ministra sprašuje:

  • Zakaj obolelih oskrbovancev domov, ki zaradi starosti ter morebitnih siceršnjih bolezni sodijo med najbolj ogrožene, ne hospitalizirajo? Minister Tomaž Gantar je 30. marca dejal, da je za okužene bolnike na razpolago več kot 500 postelj; da bi v zaostrenih razmerah zmogljivosti lahko še povečali; da je za intenzivno terapijo na voljo več kot 50 postelj.
  • Zakaj postelje – tako »navadne« kot tiste na intenzivni terapiji – puščajo prazne, namesto da bi jih namenili najbolj ogroženi skupini? Da so postelje prazne, je potrdila dr. Bojana Beović v intervjuju za tednik Mladina (10. april): »Kar se tiče intenzivne terapije, je zapolnjena dobra tretjina predvidenih postelj, kar se tiče navadnih bolniških postelj, ki bi jih lahko namenili za zdravljenje okuženih, pa še manj.« Uradni podatki z dne 13. aprila 2020 kažejo, da je hospitaliziranih 95 oseb, 34 na intenzivnem zdravljenju. Očitno je prostora dovolj.
  • S čim lahko utemeljijo to neenako obravnavo (starostniki/preostali hospitalizirani) ter posledično kršitev temeljnih človekovih pravic?
  • Zakaj v nasprotju z napovedmi, izrečenimi 1. aprila, domovom še vedno niso zagotovili ustreznega števila zdravstvenega kadra?
  • Kdo odloča o tem, kateri bolnik bo upravičen do najboljše zdravstvene obravnave v primernem okolju?