Aljaž Kovačič: Naj ne bodo ukrepi le mrtva črka na papirju, ampak v praksi izvedljivi in v dobro vseh šolajočih se otrok!

V času koronavirusne krize, s katero se soočamo že dlje časa, je še toliko pomembneje sprejemati odgovorne in premišljene odločitve ter hkrati (u)slišati pobude in klice ljudi. Vlada je prisiljena sprejemati odločitve, ki na eni strani pripomorejo k izboljšanju zdravstvene slike in na drugi ohranjajo gospodarstvo pri življenju, zlasti pa bi mora(la) poslušati tiste, ki so vpeti v posamezne strukture našega družbenega delovanja. A odločitve predstavnikov aktualne vlade so še vedno samovoljne … iz prvega vala pa so se sicer v nasprotju z njihovimi trditvami naučili skoraj NIČ.

Ukrepi, ki jih sprejema ministrica za izobraževanje, znanost in šport dr. Simona Kustec ter s tem vlada, so v praksi popolnoma neizvedljivi in bodo imeli dolgoročne posledice za družbo kot tako. In prav žalosti me, da je treba ministrico nenehno opozarjati na probleme, ki se z njenim nepremišljenim ukrepanjem le še poglabljajo in ustvarjajo novi. Od koga pričakovati, da se bo zavzel za otroke, šolarje in njihove starše, dijake, študente, učitelje ter ravnatelje in ostale partnerje, ki soodločajo pri sprejemanju ukrepov, prepričal, kaj je prav in smiselno na šolskem področju, če ne od ministrice za izobraževanje, znanost in šport dr. Simone Kustec.

Dejanja ministrice so nedopustna. Na vse, o čemer lahko beremo in poslušamo v zadnjih dneh, so šole opozarjale že v prvem valu, a zgodba se ponavlja. Lahko je slutila, kaj se bo zgodilo, probleme, s katerimi se danes sooča vzgojno-izobraževalno področje, je poznala, a nanje se ni pripravila. Ukrepi zopet odpirajo več vprašanj in ustvarjajo dodatno zmedo. Naj izpostavim le nekaj problemov, na katere smo opozarjali že v prvem valu, a ministrica ne želi ali pa ne sme slišati zanje:

– Prvo dejstvo je, da šola na daljavo ne gre enačiti s poukom v učilnicah.
– Vsi otroci doma nimajo zagotovljenih niti osnovnih pogojev za kakovostno in učinkovito učenje. Govorim o ustreznih delovnih pogojih, dostopu do interneta, računalnika, pomoči staršev, starejših bratov in sester – vsi jim žal ne znajo pomagati. Ja, razlike se samo še poglabljajo.
– Poleg tega delo od doma, varstvo otroka ter pomoč otroku pri opravljanju šolskih obveznosti istočasno v praksi nikakor niso izvedljivi in mogoči.
– Ne pozabimo na otroke s primanjkljaji na posameznih področjih učenja, pa otroke s posebnimi potrebami. Odsotnost ustrezne strokovne obravnave odpira možnost za stagnacijo ali celo nazadovanje v razvoju teh otrok, povečuje tudi stiske njihovih staršev.

Naj omenim še študente, ki so bili čez noč postavljeni pred dejstvo, da morajo zapustiti svoje študentske sobe. Nihče jih ni vprašal, kam bodo šli … Le zaukazano jim je bilo. Najranljivejše skupine so bile zopet spregledane – treba je bilo zakričati, da je »izjemam« dovoljeno bivati v študentskih domovih. A vsak dan jih spremlja negotovost pred jutrišnjim dnem.

Ne vem, ali so naša pričakovanja do ministrice za izobraževanje res previsoka. Zahtevamo preveč s tem, ko od predstavnice izobraževanja pričakujemo rešitve v dobro šolajočih se otrok, tistih, ki imajo še vso prihodnost pred seboj?

Aljaž Kovačič, poslanec LMŠ