Aljaž Kovačič: Če bi se uklonil navodilom, ne bi brali »mene«, pač pa prispevek po navodilu drugih.

V času svojega študija, dela in nasploh delovanja sem napisal kar nekaj člankov. Vedno se z veseljem odzovem povabilu, naj gre za zbornik ali za kakršnokoli objavo v medijih. Tudi tokrat sem se. Navodilo je bilo preprosto – vabilo, da pošljemo članek za Ormoške novice.

V odgovoru sem bil obveščen, da me vljudno prosijo, naj svoj članek spremenim, ker da gre za lokalne novice. Seveda tega ne mislim narediti iz dveh razlogov. Kot poslanec Državnega zbora RS sem predstavnik vseh tistih, ki so me podprli na volitvah, in hkrati vseh državljank in državljanov. Gre za medsebojno prepletenost in neločljivo povezanost lokalne in državne ravni. Še pomembneje pa je, da avtorskega dela nikoli nisem in ne bom spreminjal po »dodatnih« navodilih: »Spremenite, ali pa vašega prispevka ne bomo objavili.«

Moja odločitev je zato preprosta – odpovedujem se objavi svojega prispevka v Ormoških novicah. Če bi se uklonil navodilom, tako ali tako ne bi brali »mene«, pač pa prispevek po navodilu drugih.V nadaljevanju vam pripenjam omenjen članek in naj vsak pri sebi presodi, ali je primeren ali ne.


Spoštovane občanke, spoštovani občani Občine Ormož.Leto 2020 se bliža koncu. Leto, ki nam je vzelo vse tisto, kar nam je bilo še pred kratkim popolnoma samoumevno. Z danes na jutri smo se namreč znašli v krempljih hude zdravstvene krize, ki nam kroji novo realnost. A hkrati nam sporoča, da smo kot družba zašli s prave poti.

V letošnjem letu se je spremenila tudi moja vloga v Državnem zboru. To seveda ne pomeni, da sem se spremenil sam oziroma svoj način delovanja. Kot poslanec sem vedno bil in bom predstavnik vseh državljank in državljanov. Moram pa priznati, da je vloga opozicijskega poslanca težja, kot sem si predstavljal, glede na aktualno vlado, ki deluje kot glasovalni stroj, še toliko bolj. Vsakokrat znova so dobronamerni predlogi in opozorila opozicijskih poslancev preslišani, preslišani so ljudje, ki opozarjajo na svoje stiske. Preslišani ste v bistvu vi, državljani. Ja, aktualna vlada nas oziroma vas, žal, ne želi ali pa noče slišati in poslušati.

Področje, ki sem mu v zadnjem času namenil največ pozornosti, so naši najmlajši. Šole so zaprte, pouk na daljavo ne deluje, kot bi si želeli, kot bi v resnici moral potekati. Zdi se, da je pristojna ministrica bolj kot zagovornica kakovostnega izobraževanja njegova največja nasprotnica. Kljub temu se učitelji, učenci in starši trudijo, a posledice bodo nepredstavljive. Vsi otroci nimajo enakih pogojev za kakovostno izobraževanje na daljavo, stiske otrok in staršev se stopnjujejo, neenakost se poglablja. Bojim se, da ustvarjamo generacijo z nepopravljivimi »luknjami« v znanju, razgledanosti, dojemanju sveta. Izdatno pozornost sem posvetil otrokom s posebnimi potrebami, za katere je pouk v učilnicah še toliko pomembnejši, saj potrebujejo posebno strokovno obravnavo. Za njihov razvoj so izjemnega pomena tudi fizioterapije, do katerih trenutno nimajo dostopa. Žal so moji pozivi in opozorila vsakokrat preslišani, tako kot so preslišani tudi strokovnjaki s tega področja.

Aktualna vlada je pozabila na mlade, zakaj, ne bom ugibal. Je pa bila ta skupina državljanov spregledana že v prejšnji krizi. Ne smemo dovoliti, da se zgodba ponovi. Poslanci LMŠ smo na vlado že naslovili apel, naj nemudoma pozornost nameni tudi mladim, ki so v času koronakrize vedno znova potisnjeni na sam družbeni rob. Sicer bodo posledice daljnosežne, njihova prihodnost bo daleč od pričakovanj, zastavljenih ciljev in načrtov. Že danes so vsega tega »oropani«. Zrelejše generacije sicer nič manj, le da prav zaradi zrelosti laže razumejo in osmislijo svoje občutke.

V tem zapisu ne nameravam razpravljati o ukrepih vlade, njihovi smiselnosti in učinkovitosti. Niti ne želim razpravljati o vseh spodrsljajih, ki si jih je aktualna vlada privoščila. Mogoče je dovolj, da napišem le:

»L’etat, c’est moi.«
»Država, to sem jaz.«

Bi se pa v tem zapisu posebej dotaknil vseh, ki v teh časih bijejo bitko v prvih vrstah, vseh, ki pomagajo ljudem v stiski, vseh, ki skrbijo za to, da bi naše življenje kljub krizi teklo kolikor toliko normalno. Iskrena hvala vsem in vsakemu posebej. Človeštvo je v zgodovini premagalo mnogo grozot, premagali bomo tudi to. Bodimo človeku človek, pomagajmo si, pazimo na starejše in izkažimo solidarnost do vseh, še posebej pa do najranljivejših v naši družbi.

Ostanite zdravi.


Aljaž Kovačič