Tomaž Troha: »Želim zaupati v prihodnost.«

Ko sem družini in prijateljem razodel, da postajam kandidat na državnozborskih volitvah, so eni obnemeli, drugi zajeli sapo, tretjim se je zameglilo pred očmi. V njihovih glavah je najverjetneje zavladal vakuum, v telesih pa je prevevala energija pričakovanja.

Ko sem jim v nadaljevanju omenil ime stranke, s katero se lotevam te zahtevne poti, so si moji najdražji vidno oddahnili in na kratko dejali: »Se mi je kar zdelo. Seveda. To si ti!«

Lahko bi mi dejali tudi: »Pa kaj si ti nor? Politika. Itak se nič ne da spremeniti!«
No, nihče mi tega ni dejal, a če bi mi, bi mu v odgovoru zatrdil kratko in glasno: »Da, pa saj ravno zato, ker tako mislijo vsi

Počasi in tiho vstopam v svoje petdeseto leto. Lahko bi še naprej po dolgem in počez kritiziral politična soočenja pred TV ekrani in pametoval. Saj veste, kaj se govori: na politiko se itak spozna vsak! Ampak jaz imam rad svojo družino, rad imam življenje, rad imam to našo deželo in njene ljudi. Kljub temu pa mi ni jasno, zakaj bi bil enak med enakimi, saj takšen pač nisem. Če hočeš kaj spremeniti, se moraš aktivirati. In jaz, če se nečesa lotim, to po svojih najboljših močeh tudi naredim. Mogoče ne bom prvi, nikakor ne bom zadnji, a svoje poslednje atome bom vlagal v izzive, ki bodo moji osebni ali skupni.

In zakaj se tega izziva dejansko lotevam?

Stranko LMŠ vidim kot izredno, s preteklostjo te oziroma pretekle države neobremenjeno, ekipo. Vidim jo kot motivirano ekipo izkušenih državljanov, ki bodo postavili prave smernice za boljšo prihodnost vseh državljanov.

V naši državi smo si zagotovili neko blaginjo, zagotovili smo si neko mirno življenje, nikakor pa nismo srečni. Zdi se mi, da smo vse bolj nesrečni, saj se naša pričakovanja razlikujejo od resničnosti, ki jo živimo. Rep in glava nista na pravem mestu, kaj šele tisto vmes.

 

In kaj so »prave« smernice?

Prave smernice so vse tiste, ki nam bodo zagotovile polno malho za pokojnine. Prazen žakelj seveda ne stoji pokonci in zato moramo na trdnejšo osnovo postaviti novo gospodarstvo, ki bo del novega obdobja, v katerega vstopamo s svetlobno hitrostjo. Imamo velika podjetja, samostojne podjetnike, mala podjetja itd. Eni zahtevajo in dobivajo sredstva za razvoj, za dokapitalizacije, za…, drugi se prebijajo iz dneva v dan. Premalo je enakosti, zato je zakonodajo potrebno prilagoditi vsem tako, da ne bo namenjena sama sebi, da bo enostavnejša, poštena do delavca, davčno vzpodbudna.

Temelj moje zgodbe je zagotoviti boljšo osnovo za nova podjetja, nove ideje, start-up podjetja, ki bodo delovala globalno in zaposlovala lokalno.

Mlad človek že dolgo časa ni več samo osebek, ki bo celo svoje življenje ponavljal to, kar sta počela njegova ata in mama, delala in rintala. Mladi, pametni in izšolani umi nam odhajajo v tujino, kajti današnja mladina oblikuje nove poklice, preko katerih se želijo dokazovati. Nam se niti sanja ne, koliko genialnega se dogaja v teh glavah. Njihovim željam po izzivih moramo prilagoditi obdavčitve, zakone, pogoje za delovanje.

To najbrž vemo vsi, le premika se prepočasi v želeno smer. Če bomo varovali sedanje okope, bomo potonili.

 

In zakaj je ekipa LMŠ drugačna od ostalih?

Osebno v LMŠ vidim ljudi, ki imajo znanje, in kar je še pomembneje, izkustveno znanje in željo po povezovanju. Želimo pomagati ustvarjalcem, želimo povezovati vse, ki so željni brezpogojno ustvarjati, pa najsi bodo to posamezniki, skupnosti, občine, stranke. Vsi smo država, tudi ti, tudi jaz, šele na koncu je kapital. Komur je kapital bistvo, ta postaja razdiralen, kajti skrbi ga le še ohranjanje obstoječega statusa. Mene in nas zanima prihodnost in ta pripada novim snovalcem. Njihov največji kapital so mladost, energija in znanje. Za vse ostalo mora poskrbeti država.

Če hočemo zadovoljiti pričakovanja človeka jutrišnjega dne, moramo pomagati vsem, ki želijo ustvarjati in zaupajo prihodnosti. Tu ne sme biti omejevanja in omahovanja. Štejejo le aktivnosti, ki tu in sedaj dejansko pomagajo. S tem bomo obrnili hrbet starim, s korupcijo, uslugami, zamerami in igricami prepedenim vzorcem.

Nova podjetja bodo svet pripeljala v Slovenijo, mi pa moramo narediti vse za to, da postanemo oaza novim podjetjem.

Znanje je denar. Naša država res nima neomejene količine denarja, državljani pa imamo želje in znanje. Imamo skoraj neomejeno voljo po rasti in željni smo dela za zaslužek, katerega višina ne bo imela priokusa manjvrednosti. Sedaj je čas za razdajanje energije vsakega od nas. Človek je srečen, ko snuje, ustvarja in gradi. Enako je z državo. Le tako se nam odprejo nove možnosti, mladini za realiziranje življenjskih ciljev, srednji generaciji za zaposlitev in upokojencem za pokojnine, katerih višina mora omogočiti vsaj vstop v dom za ostarele.

 

Naj razložim še malce drugače.

Ko se je moj otrok pred leti vpisoval na eno od slovenskih srednjih šol, so na uvodnem srečanju povedali, da je šola po strokovnosti in znanju, ki ga bodo mladi junaki pridobili, med najboljšimi. Nato pa smo slišali, da se bo po maturi za dobro službo potrebno potegovati v evropski skupnosti, ki omogoča neomejeno izzivov. Slovenija pa, da je majhna.

Otrok je slišano sprejel dokaj flegma, meni kot staršu pa se je v glavi zvrtelo. Ampak otrok je samo otrok.

Kaj pa jaz? Takih in podobnih dogodkov si v prihodnosti ne želim več doživeti, ne kot starš ne kot davkoplačevalec in ne kot bodoči upokojenec.

Ob zaključku naj povzamem, da nam primanjkuje zaupanja, hvaležnosti, spoštovanja, brezpogojnosti, povezovanja.

Mogoče ekipi LMŠ ne bo uspelo takoj najti odgovorov na prav vsa vprašanja, ampak trudili se bomo in to zelo. Nismo naivni. Jasno nam je, da se nič ne zgodi čez noč. Moja vest bo čista in spanec spokojen, kajti zaradi doseženih rezultatov bom bolj zaupal v prihodnost.