Tina Heferle: “Vse se da, če se hoče!”

Vse se da, če se hoče!

Poved, ki me je mnogokrat gnala naprej k ciljem, ki so se na prvo žogo zdeli nedosegljivi. Tudi v trenutkih, ko je najtežje, človek lahko z močno voljo, trudom in prizadevnostjo naredi veliko … Praktično vse. Vse se da, če se le hoče. V življenju vsakega od nas so takšni in drugačni prelomni trenutki, iz katerih lahko pridemo kot zmagovalci ali pa kot poraženci. Izbira je vedno zgolj in samo naša. Najsi bo to guljenje pravne literature, zakonodaje in učbenikov v čitalnici Pravne fakultete v Ljubljani, borba na nogometnem igrišču, kjer nobena žoga ni nikoli izgubljena, ali pa iskrena želja po ustvarjanju boljše prihodnosti za naše državljanke in državljane, ter želja po sprejemanju odgovornih in državotvornih odločitev v prid blaginje vseh nas. Vse se da, če se hoče.

Eden od mojih večjih izzivov, če ne kar največji do zdaj, je bil pravniški državni izpit oz. pravosodni izpit, ki ga mora opraviti vsak pravnik, ki želi delati v pravosodju. Čeprav je bil za mano uspešen študij na Pravni fakulteti, kjer vsak študent, hočeš ali nočeš, razvije »zicleder«, je bilo moje strahospoštovanje ob misli na študij ob redni zaposlitvi ogromno. Pa mi je uspelo … In to brez dneva študijskega dopusta in v prvem poskusu. Zaradi poguma, ki sem ga zbrala, da sem se sploh podala v projekt »PDI«, in zaradi svoje vztrajnosti, trdega dela ter želje, danes lahko opravljam poklic odvetnice, kar sem si želela že od malega. Vse se da, če se hoče.

Po duši sem strastna športnica in nedolgo nazaj sem si za svojo novo rekreacijo izbrala malce nenavaden šport za žensko, pa še odvetnico za povrhu … Začela sem igrati nogomet. Ja, nogomet. Seveda sem na začetku slišala takšne in drugačen klišejske opazke, ki pa moje želje po igranju nogometa niso omajale, temveč ravno nasprotno, še bolj sem si želela dokazati vsem skeptikom, da lahko tudi dekleta igramo moško igro. Še danes z našo žensko ekipo uživamo na treningih in tekmah, v borbah na igrišču in nenazadnje tudi v druženju. Morda se na prvi pogled ne vidi, a za igranje nogometa v ženski rekreativni ekipi, kjer smo združene ženske  od 18 let do 48 let, je treba imeti tisto, kar se lahko speče na oko ali pa skuha v trdo. Vse se da, če se hoče.

Zadnja takšna odločitev, ki se morda na prvi pogled zdi nedosegljiva nam, navadnim državljanom, je kandidatura za poslanko Državnega zbora Republike Slovenije na Listi Marjana Šarca. Spomnim se dneva, ko sva se o kandidaturi na volitvah pogovarjali z mojo najboljšo prijateljico, s katero sva prijateljici že od otroških let … Skupaj sva trenirali košarko skoraj deset let, danes skupaj trenirava nogomet, ob strani mi je stala tudi v času, ko sem študirala za famozni pravniški državni izpit … Skratka, pozna me skorajda bolje, kot se poznam sama. Takrat sva bili ob koncu pogovora obe malce presenečeni nad ugotovitvijo, do katere sva prišli. Ja, zakaj pa ne prav ti, Tina? Tudi mladi lahko dosežemo spremembe. Tudi mladi imamo potrebno znanje in pogum, da sprejemamo kakovostne odločitve. Tudi mi smo lahko kos izzivom, ki jih prinaša poslanska funkcija. Tudi mlajša generacija lahko odgovorno odloča o svoji prihodnosti, predvsem pa o sedanjosti, s katero se soočamo vsi, tako mladi kot starejši. Zakaj se ne bi zavzela za vrednote in stališča, ki jih zagovarjam? Zakaj ne bi zbrala dovolj poguma in se podala v borbo za boljšo, pravičnejšo državo, skupaj z ljudmi, ki verjamejo v enake vrednote kot jaz, ki zasledujejo iste cilje kot jaz in ki zagovarjajo enak način za uresničitev teh ciljev kot jaz? In imela sem srečo, da sem našla pravo ekipo ljudi, s katerimi se bom skupaj borila za blaginjo vseh nas. Da, pridružila sem se skupnosti LMŠ. Vse se da, če se hoče.

V skupnosti LMŠ hočemo, znamo in zmoremo. Povezali smo se ljudje različnih starosti, različnih strok in z različnih izkušenj. Zaznamovale so nas različne zgodbe, soočali smo se z različnimi življenjskimi izzivi, a vsem je skupno trdo delo , vrednote, kot so spoštovanje, poštenost, iskrenost, enakopravnost, medgeneracijska solidarnost, blaginja vseh ljudi. Vsem nam je skupno to, da nam je mar. Vsi se zavedamo, da lahko vsak posameznik nekaj prispeva in da šele tisto nekaj poveže celoto v skupnost. Vsak posameznik kreira skupnost in skupnost posameznikov ustvarja državo. Zakaj ne bi naše države naredili še boljše? Vse se da, če se hoče.