Sašo Vučko: Napišimo zgodbe na katere bodo naši otroci ponosni

Sedim za računalnikom in razmišljam. Smo v času kjer je pot informacij bliskovita, Facebook, Twitter, Linkedin, Instagram in tako dalje so nas tako ali drugače povlekli v tok dogajanja, če vsaj nečesa od omenjenega ne uporabljaš preprosto nisi in. Seveda je super videti objavo prijatelja iz mladosti, s katerim ne najdeš več časa za kavo, pivo. Žal nas omenjeni primeri nekako priklenejo v miselnost da je to to, da je to pravi način. Pa je res? Si je res tako težko vzeti čas, se usesti v lokal, pustiti telefon nekje ob strani in si nameniti nekaj pravih besed? Verjetno že, bi rekli. Sam sem zadnje čase zelo zaposlen z takšnimi in drugačnimi obveznostmi. Seveda je res, da sem si jih nakopal sam, pa nič zato. Sem karakter, ki potrebuje dogajanje.

Pa vendar sem se sam pri sebi zamislil in se vprašal – kaj pa res imam od vsega tega? Jutranje vstajanje, rahlo napeto »borbo« z otroci, da bomo pravi čas v vrtcu in ujameta zajtrk, da se že zjutraj ne podre cela rutina, da bom pravi čas v službi, tudi tukaj je nekdo odvisen od moje odzivnosti, da se le kaj ne zaplete, saj moram po službi na ta in oni sestanek. Prišel sem do zaključka, da si je potrebno vzeti čas zase. Čas za družino in prijatelje, kajti ko nastopi bolezen ali izčrpanost je le družina in prijatelji tista prava zdravilna formula, katera ne razočara.

Obremenjevanje z zadevami katere so se zgodile v preteklosti, zadeve na katere nimamo neposrednega ali posrednega vpliva nas le izčrpavajo.

Zanimivo je tudi spremljanje novic. Očitno je čas kolobarjenja tako imenovanega intenzivnega širjenja takšnih ali drugačnih škodoželjnih novic predvsem v času pred volitvami. Takrat se intenziteta skokovito poveča.

Sam sem generacija, ki neposredno ni izkusila režima svetovnih vojn, režima Jugoslavije. Sem zato kaj manj vreden? Je moč moje besede kaj slabša? Predvidevam in vem da ni. Ravno nasprotno, moje mnenje je, da je zelo močna. Razmisliti mora vsak pri sebi, ali želi svojo prihodnost graditi na preteklosti, ali storiti korak naprej in pozitivno graditi svoj odnos do prihodnosti naših otrok.

Večkrat sem že poudaril, da je potrebno zgodovino spoštovati in je ne spreminjati. Vsak si zasluži tudi častno mesto in spomin. Vseeno pa mora zgodovina ostati zgodovina. Ostati dostopna vsem v opomin. Naj nas pretekli dogodki ne držijo v primežu sovraštva. Ko se bomo prav vsi sami pri sebi otresli okovov in pomedli pred svojim pragom, takrat bomo skupaj napisali nove zgodbe, na katere bodo naši otroci ponosni.

Sašo Vučko, član stranke LMŠ