Nina Maurovič: “Čas je za novo generacijo!”

Le kdaj postaneš dovolj star, da si dovolj izkušen, dovolj kompetenten, dovolj zrel za državno politiko? Čez nekaj tednov bom dopolnila štirideset let. Moj otrok se vpisuje v srednjo šolo, lahko rečem, da sem si v medijskem svetu ustvarila uspešno kariero in ime kot urednica ter kreativna in izvršna producentka. Sodelovala sem pri majhnih in zelo velikih televizijskih projektih, kar trije izmed njih so prejeli prestižno medijsko nagrado viktor popularnosti. Uredila sem si zasebno življenje, rešila stanovanjsko vprašanje, odprla sem lastno podjetje, uspešno pridobivam posle in krmarim med pastmi in čermi samostojnega podjetništva. Da sem neizkušena in premlada? Ne se šaliti!

Polna sem idej, pozitivne energije in zagona. Ne vidim le slabega – živimo v čudoviti zeleni državi in med sposobnimi in srčnimi ljudmi, ki so vedno pripravljeni priskočiti na pomoč. A nekaj me muči: v vseh letih, odkar sem državljanka Republike Slovenije, glas moje generacije ni bil ne slišan, še manj uslišan. Ob koncu osnovne šole smo doživeli osamosvojitev in morijo na Balkanu. V mojem mestu, Hrastniku, smo več let sprejemali begunce iz nekoč bratskih republik in jim pomagali po najboljših močeh. Vsi skupaj smo stisnili zobe. Ko smo se odločali za srednje šole in fakultete, smo bili zmedeni, katero pot naj uberemo, saj je bila prihodnost nejasna. Vzgojeni v socializmu in vrženi v kapitalizem. Pa smo se odločali po srcu. Ko smo začeli iskati zaposlitve, smo morali začeti pri dnu in to smo sprejeli. A kaj, ko smo pri dnu tudi ostajali. Nismo bili pripuščeni k napredovanjem, nismo bili pripuščeni k vodstvenim funkcijam. Te so bile rezervirane za »izkušene mačke«. Ampak vstopali smo v EU, upali smo na spremembe, pa smo spet malo stisnili zobe. Ko smo vstopili v svoja trideseta leta, to je obdobje, ko sta um in telo na vrhuncu moči, je udarila recesija. Starejši in izkušenejši so bili spet tisti, ki so prevzeli vajeti … mi pa smo spet malo stisnili zobe. Delali smo, kaj delali, garali, ob tem vzgajali otroke, vplačevali vse višje prispevke in davke v državno blagajno, odplačevali kredite, bili tiho in drug za drugim izgorevali! Družba, v kateri je uporaba antidepresivov nekaj normalnega, ni zdrava družba. 

Ob vsem tem smo poslušali o milijardah našega denarja, za katere se sploh ni vedelo, kam so se izgubile, o stotinah tisočev evrov odpravnin direktorjem, ki so potopili nekoč uspešna podjetja. Gledali smo, kako prekaljeni stari politični mački državljanom odvzemajo pravico za pravico in jim nalagajo vse več dolžnosti, in gledali smo, kako mladina to državo začenja zapuščati. Pred kratkim mi je, ko sva pregledovala programe srednjih šol in poznejše možnosti za vpis na fakultete, tudi moj sin s srhljivo lahkotnostjo dejal: »Bom šel pa v tujino!« In v tistem trenutku se je v meni prelomilo. Kdaj, če ne zdaj, naj si naša generacija končno izbori pravico, da o lastni državi in prihodnosti naših otrok začne odločati sama? Kdaj, če ne zdaj, ko smo tisti del družbe, ki tvori jedro gospodarstva, najaktivnejši del populacije, ki skrbi tako za svoje otroke kot za svoje starše? Kdaj, če ne zdaj, vas vprašam.

In če se vam slučajno še vedno zdimo premladi, se vsi skupaj spomnimo prelomnega leta 1991. Takrat je bil Janez Drnovšek star enainštirideset (41) let, Igor Bavčar in Jelko Kacin sta bila stara šestintrideset let (36), Janez Janša pa triintrideset (33). Leto pozneje so na politično prizorišče stopili še Mitja Gaspari pri enainštiridesetih (41) letih, Borut Pahor je postal predsednik stranke pri tridesetih (30). V državno politiko je pri triintridesetih (33) vstopil tudi Zoran Thaler, Anton Rop pri šestintridesetih (36), Marjan Podobnik pa pri sedemintridesetih (37).

Povprečna starost poslancev v Državnem zboru RS pa je v tem trenutku dvainpetdeset (52) let.
ČAS JE!