Nataša Majcen: “Če si močno želiš, se ti vse uresniči.”

Tone Pavček je zapisal marsikatero vrstico, s katere vsebino se lahko poistovetim. Tudi s to, da si na svetu, da si sonce in da s sveta odganjaš sence. Svoje želje in misli skrbno izbiram. Oblikujem jih tako, da ne škodujem drugim. Le na čist način dosežeš čist rezultat in potem ni potrebno razmišljati, kdaj pride plačilo, povračilo za slaba dejanja.

Kot deklica sem na TV spremljala oddajo Igre brez meja. Ko je bila na sporedu, so me morali starši peljati k babici, saj v mestecu pod Karavankami naš televizijski sprejemnik ni ulovil signala hrvaške televizije, kjer so oddajo predvajali. Navijala sem za Portugalce, ki jih je zaznamovala zelena barva. Poistovetila sem se z njimi in sanjala, da glavni sodnik tudi meni odmerja čas in vpije: Attention in pihne v piščalko. Želja je bila tako močna, tako čista, da sem leta 1999 tudi sama zastopala barve Slovenije na Igrah brez meja v Italiji. Kakšen dres sem nosila? Zelen! Deklici je bila izpolnjena želja. Brez preračunljivosti in zahrbtnosti sem našla mesto v ekipi. Z delavnostjo in pozitivno energijo sem ga zadržala in pripomogla k uvrstitvi na tretje mesto.

Obisk Avstralije je bila prav tako moja otroška želja. Ob poslušanju pripovedi zdomca iz Melbourna, ki nas je večkrat obiskal, sem v svoji bujni domišljiji štela kenguruje in koale ter učiteljici v drugem razredu celo pripovedovala, kako je bilo v Avstraliji. Zgodba se je končala šele po vprašanju, koliko časa smo potovali. Hmmm, dve do tri urice.

V resnici sem leta 2009 potovala precej dlje, kar je bilo vredno. Ne sam cilj, celotna pot. Nič me ni ustavilo, niti moja prva nosečnost, ki se je zgodila v istem letu. Želja je bila prevelika in ni bilo prostora za strah in misli, kaj pa če. Šla sem in druga otroška želja je bila izpolnjena.

Dobre stvari so vedno tri. Zato sem si po dokončanem študiju na prvi stopnji želela specializacije. Odrasla, a v sebi še vedno deklica, ki verjame, da se želje uresničijo, sem 10 let po koncu študija in po drugem porodniškem dopustu, vpisala študij na Fakulteti za evropske in državne študije, smer Javna uprava. Brez osnove, brez enega delovnega dne v javni upravi, po vprašanjih v smislu: »Kaj ti pa bo ta študij, saj delaš v gospodarstvu?« sem jih odpravila z odgovorom: »Ker si želim!« In oddala sem vpisni list. Ob dveh majhnih ritkah, neprespanih nočeh in ob veliki podpori domačih, mi je uspelo. Zopet s trdim delom.

Danes pišem magistrsko nalogo in ob prebiranju razvojnih strategij, kjer se oblikujejo strateški cilji in kakovost življenja za vse državljanke in državljane, si želim soustvarjanja boljšega, konkurenčnejšega  gospodarskega okolja. Želim si enostavnejšega življenja za vse generacije, moje in vaše upokojene starše, moje in vaše šoloobvezne otroke, moje in vaše sodelavce, prijatelje, sorodnike.

Pridružila sem se Listi Marjana Šarca, ker sem le tako lahko širše slišana, ker so strankine vrednote skladne z mojimi.

Najprej ČLOVEK, potem SKUPNOST in na koncu DRŽAVA, vsi v isto smer, z eno samo skupno željo, željo po spremembah. Ta ostaja močna, čista, vredna in ne na račun drugega. Nam bo uspelo s sveta pregnati sence?