Nataša Hozjan Breznjik: “Za drzne korake so potrebni drzni ljudje.”

»Čestitam!«
»Si vzela škarje in platno v svoje roke, kaj?«
»Si sita tega, da se ti na ministrstvu ne javljajo in ne dobiš odgovorov?«
»Vedno si želela spreminjati svet!«
»Ah, vse gre v maloro! Odhajajo ljudje, ki jih cenim in jih imam rada!«

 

Te in še mnogo drugih komentarjev sem prejela, ko so moji znanci in sorodniki slišali, da se podajam v nove vode. Priznam, nisem pričakovala takšnih odzivov, saj vem, kakšno je večinsko mnenje o politiki in politikih.

Odločamo se vsak zase, po svoji presoji. Prvič imamo začrtan cilj, drugič nas v to prisilijo izkušnje ali pa dobimo vzgib s strani tistih, ki so nam v življenju pomembni in na njihovo mnenje nekaj damo. Tako mi je že pred časom, morda kakšnim letom, prijateljica, ko je prebrala moj zapis glede neke teme, dejala: »Nataša, tebe vidim nekje drugje. Škoda te je za to, da bi ostala v šolskih prostorih.« Takrat mi ni niti na pamet prišlo, da bi to lahko bila politika. In ko sem jo pred svojo odločitvijo o vstopu v politiko vprašala za mnenje, mi je, še preden sem vprašanje postavila do konca, kot iz topa izstrelila: »Ja, Nataša, ja!«

Nedvomno sem se znašla pred odločitvijo, o kateri sem morala poklepetati s kar nekaj prijatelji. Vsi po vrsti so me podprli. Hvala vam!

Pred vsemi odločitvami, priložnostmi in novimi koraki se posvetujem, nabiram informacije in različne poglede, nato pa sledi samorefleksija in odločitev.

Ko se odločim, to tudi speljem. Morda zato včasih delujem trmoglavo, vendar jaz to imenujem vztrajnost. Zaradi le-te mnogokrat v življenju štrlim iz povprečja, zato pa lahko rečem, da nisem imela samo povprečnih preizkušenj in izkušenj. In prav vsaka me je oblikovala.

Nisem nagnjena h kritiziranju, vedno poskušam stvari pogledati z večih zornih kotov in razumeti tudi druge poglede. Res pa je, da me je na moji poti že marsikaj razjezilo. Učijo me izkušnje ljudi, s katerimi sem v stiku, pa tudi moje lastne. Izkusila sem marsikatero neumnost, kompliciranje tam, kjer to ni potrebno, in izgovore, zakaj nekaj ni mogoče. Ljudje se prehitro pustimo posrkati v krog prelaganja odgovornosti in zamahovanja z roko, češ, to se mene ne tiče. To me mnogokrat spravlja v obup.

Politična kultura in zaupanje v politiko sta pri nas žal nizki. Mnogokrat upravičeno, mnogokrat pa se komentira kar nekaj na pamet. Če je nekdo osebno oškodovan, zanj nič več ne deluje, vse je slabo, skorumpirano. Pa kljub temu brez politike ne gre. Ta nam narekuje pravila, ki naj bi se jih vsi, ki skupaj bivamo, držali. Opažam, da za slednje ni veliko interesa; vsak poskuša najti način, da bo zanj najbolje, pa čeravno gre to na škodo skupnosti in države. In to je potrebno spremeniti! Res je, velikokrat se moramo tudi mi, kot država, podrediti evropskim zakonom, saj smo del Evropske unije, vendar pa lahko znotraj naše Slovenije uredimo marsikaj in če znamo argumentirati, zakaj je nekaj prav, imamo možnost za izboljšanje življenja in boljšo kakovost bivanja za vse. Res pa je, da ne moremo pričakovati, da se bo vse, kar nas moti, takoj spremenilo. Zlasti spremembe se ne zgodijo čez noč in ne tako, da v procesu spreminjanja ne bi bili vsi udeleženi. Če hočemo spremembe, so potrebna tudi odrekanja, ki morajo biti v korist celotne skupnosti. Ne moremo čakati križem rok z upanjem, da bo to uredil nekdo drug. Moramo se aktivirati in vsak po svojih močeh prispevati in slediti željam po spremembah. Le tako lahko ustvarjamo okolje, kjer bomo zadovoljni vsi.

Za drzne korake so potrebni drzni ljudje. Morda kdo poreče, da sem naivna. No, četudi sem, kljub temu močno verjamem, da se da z dobro ekipo, kakršna smo v stranki Lista Marjana Šarca, marsikaj premakniti. Verjamem, da bomo zmogli pustiti dober pečat in spremeniti, preurediti in na novo postaviti tiste stvari, ki pešajo.