Mateja Kumer: Vzorci izraženih v naši osebnosti in navadah so plod prejete kulture v naši mladosti

Skozi lastno delo kot arhitektka, interpretatorka kulturne dediščine in kot družbeno odgovorna oseba, razmišljam in s ponosom ustvarjam, nove zgodbe, ki so zgrajene na trdnih temeljih slovenske kulture.

Zavedanje spomina je nedvomno razlog za občutek, da naš čas v tem trenutku teče hitreje kot je tekel v preteklosti. Novodobni sistemi in naprave imajo vgrajen sistem samouničenja, skozi katerega poteka neskončni krog menjave, nakupa in potrošništva. Sodobna družba gradi na količini, pri tem pa so se popolnoma izgubili smotri kakovosti, vrednot in ciljev. Tehnika sili človeka, da pozablja na svojo čustveno plat, pomen vrednot in moralno zavedanje.

Vzorci izraženih v naši osebnosti in navadah so plod prejete kulture v naši mladosti.

Kakšna je naša mera kulture, ko nas nihče ne opazuje? Znamo kulturno živeti v odnosu drug z drugimi? Kulturno ustvarjati avtorska dela pod katera se s ponosom podpišemo? Lahko bi naštevala vse elemente v katerih se pojavi kultura, še posebno ob zadnjih dogodkih v slovenskem prostoru. Toliko črnih oblakov nad njo ustvari pravo nevihto v meni. Dotakne se me silovito in precej boleče.

Ponosno priznam, da je kultura moj način življenja in s težavo prebavljam pomisleke, da jo nekateri vzamejo z lahkoto, brezbrižno in kot nekaj samoumevnega. Tudi v kulturi in umetnosti so meje, predvsem v moralnem smislu. Prav tu se izrazijo kvalitete osebnostnih vrednot in čustvena ter moralna pot, ki smo jo prehodil vse do cilja, do umetniškega dela ali zame, kot že rečeno – načina življenja.

S spoštovanjem, se rada vračam nazaj, čas ustavim v umetnosti, natančneje v kulturi in plemenitih delih naših prednikov. Izpopolnjene forme v vseh pogledih so zame večnost, ponos preteklega časa ter lastne identitete.

»Človek je toliko vreden, kolikor ceni svoje predhodnike.«

so besede velikega mojstra Jožeta Plečnika.

Slovenija s svojo raznoliko kulturo, pisano besedo, pestro krajino in širokim spektrom arhitekturne identitetne dediščine, nudi neizmerne priložnosti za povezovanje v bogato kulturno, gospodarsko in turistično sfero.  Kot popotniki na tuje, doma radi pripovedujemo o kulturnih vsebinah in urejenosti dežel onstran naših meja. Ob tem vse prepogosto pozabljamo na domače kvalitete ali jih celo preziramo, se do njih obnašamo mačehovsko in jih pustimo propadati.

Šele takrat, ko bomo kot družba dodobra poznali in spoštovali lastno dediščino, bomo tudi sodobni in napredni. Ne kopirajmo drugih kultur, saj imamo svojo lastno prečudovito, edinstveno. Dovoljeno pa nam je poznati in se naučiti poti, kako so drugi narodi povzdignili svojo kulturo, ki jo danes odlično in ponosno predstavljajo kot primere dobrih praks.

Naša osnovna naloga in dolžnost sta, da ohranimo in zaščitimo lastno dediščino, takšna kot je – »insitu«. Nadgradnja ohranjanja in zaščite naše dediščine pa je vsekakor njena strokovna dopolnitev s sodobnimi kvalitetnimi vsebinami in ponosna predstavitev le-teh širši javnosti. Verjamem, da bi na tak način zagotovo prispevali k vzponu naše lastne identitete in pripadnosti domovini, ki je temelj trdnosti naroda ter prihodnosti naših zanamcev.

Razmišljam, ker želim biti vzor v prihodnosti. Mladi danes živijo drugače. Brezskrbno se zanašajo na »trde diske« in drugačne zapise spomina. To je razlog, da njihova percepcija do kulture, zgodovine in umetnosti ni na ravni čutnega, kot jo razumemo odrasli. Zato je naloga staršev, učiteljev in celotne družbe, da mladim postavimo izzive, ki jih bodo pripravili do mere radovednosti, kjer se začne raziskovanje in kritično razmišljanje. Naj jim ta pot pokaže zavedanje in spomin samega sebe.

Bodimo čutni, iskreni, skrbni in ponosni na lastno kulturo, umetnost in dediščino, ki so nam jih podarili naši predniki. Vedno znova se moramo spraševati, kaj smo, kdo smo in kaj hočemo. Vsakič smo lahko boljši, a le s pravo mero integritete, odnosov in trdim delom.

Mateja Kumer, arhitektka in članica LMŠ