Matej Špehar: “Špehar, a ti je bilo treba?”

Stari, tega si pa res ne bi mislil! Lej, sistem te bo pojedel, nimaš kej narest! A te ni škoda?! Sem vedel, da si malo poseben, samo tolk pa res ne! Ma, naša država je šla itak v cvet, ni boga, da jo postavi nazaj na zemljevid! Ti dejansko misliš, da lahko kaj spremeniš?!

To je samo hiter povzetek prvih komentarjev prijateljev, ko sem jim zaupal svojo odločitev. V svoji 44 letni zgodovini sem navajen podobnih odzivov.

Ko sem kot osnovnošolski mulc doma snemal kasete s takrat aktualnimi hiti in bentil nad radijskimi špikerji, ki so govorili čez glasbo, mi je mama neprestano očitala, da zapravljam čas pred radiem. Da se od tega ne da živeti. Ko sem začel domov nosit prve cekine, ki sem jih zaslužil z vrtenjem glasbe na šolskih plesih in v nočnih klubih, sem ji s posebnim veseljem kupil darilo za njen rojstni dan. In ji povedal, od kod je denar.

Ko sem začel delati na radiu, kot tonski tehnik, sem pri uredniku kar nekaj časa neuspešno lobiral, da bi me postavil tudi pred mikrofon. Ni imel posluha, zamenjal sem radijsko postajo in pristal pred mikrofonom konkurenčnega radia. Prehodil sem pot od sovoditelja najbolj poslušanega radijskega šova, ki je postavil temelje vsem sodobnih radijskim jutranjim programom, do programskega urednika, ki je zagnal v tem trenutku enega najbolj poslušanih radiev. In prav za ta radio me je angažiral manager, ki me pred 15 leti ni spustil pred mikrofon.

Ko sem začel spoznavati svet družabnih omrežij, ko sem postavljal prve Facebook strani, sem le stežka pridobival prve naročnike. Enostavno ni bilo posluha, vsi so imeli Facebook in ostala omrežja za muho enodnevnico, ki itak zanima zgolj mlade. V desetletju se je spremenilo praktično vse. Za mano je cel kup norih poslovnih projektov, ki so postali del učbenikov in teme dobro obiskanih predavanj. Še vedno mi gre na smeh, ko danes spremljam profile posameznikov, ki so bili pred časom tako goreči nasprotniki sodobnih spletnih kanalov, danes pa objavijo po deset IG storyev. Na dan.

Ko sem dobil noro idejo, da bi nazaj v življenje spravili kultni VW hippie kombi, so me ljudje imeli za norega. Nikoli ti ne bo uspelo te gnilobe, ki je bila 40 let na polju in v reki, spraviti nazaj na cesto. Ni mojstra, ni matematike. S skupnimi močmi in podporo prijateljev bo kombi letos poleti ponovno zapeljal v novo življenje. Rojen na novo. Z veseljem bom nazdravil s pivom z vsakim, a najbolj se veselim izprazniti kozarec s tistimi, ki so razglašali projekt za misijo nemogoče.

Ko sva z Nives začela skupno pot, je bilo odprtih kar nekaj stav, kdaj bova šla narazen. Preveč različna karakterja, preveč različnih življenjskih ciljev. Ona divja, on umirjen. Po osemnajstih letih, po treh otrocih, po mnogih viharjih, sva še vedno skupaj, močnejša kot kdajkoli.

To soboto se je uradno začela pisati nova zgodba. Očitno najbolj divja do sedaj. Še ena, ki se je začela spontano, vodi me intuicija, takšna, kjer je cilj pot.  Vsi, ki me poznate veste, da sem stežka tiho. Dovolj imam pametovanja za šankom, dovolj bentenja na Facebooku in Twitterju. Sam sem lastnik pestre kolekcije razočaranih opažanj, ki se jih je nabralo za malo knjigo. Se je kaj spremenilo? Besede so lahko močne, a dejanja so tista, ki štejejo.

Ko sem prijateljem ob pivu povedal, da se podajam v politiko, v kateri osebno nikoli nisem bil aktiven, sem naletel na različne odzive. Od razočaranj, ki sem jih zapisal na začetku, do podpore, tudi navdušenja. Sploh slednji so mi dali potrditev, da nas je še nekaj, ki nismo izgubili upanja. Vem, da se čez noč ne bo spremenilo veliko, a vsaj naši otroci si zaslužijo boljšo Slovenijo. Takšno, o kateri smo sanjali pred 28 leti.

Daj, Špehar, saj vemo, samo za denar ti gre, bo verjetno komentar koga na drugi strani zaslona. No, verjemite, da če bi bil denar motivacija, bi ostal v prejšnjem poslu. Bila je večja plača, zaslužena na mirnejši način.

Čigav sem? Levi ali desni? Sem samosvoj, s preteklostjo neobremenjen posameznik, ki se je pred enim letom znašel v ekipi Marjana Šarca. Poklican kot profesionalec, da pomaga zgraditi digitalno skupnost predsedniškega kandidata, sem v tem času spoznal celo vrsto odličnih ljudi, ki verjamejo, da se da. Brez obtoževanj, brez udarcev pod pas, brez velikih obljub, s pogledom naprej. In ko sem dobil povabilo, da se ekipi pridružim tudi kot kandidat na letošnjih parlamentarnih volitvah, sem se po kratkem premisleku odločil.

Kaj pa predvolilne obljube? Bodo višje penzije? Kaj pa plače, kaj pa naša obljubljena druga Švica? Obljubljam nič. Sem mož besede – in raje obljubim manj, pa več naredim.

Bom na smrtni postelji obžaloval to potezo? Dvomim, raje umrem kot nekdo, ki je poskušal naš mali svet zavrteti v pravo smer in ne kot zagrenjen starček, ki je imel priložnost za spremembe, a je ni izkoristil.