Jerca Korče: Še ene volitve ali Slovenija moja domovina, Evropa naša tujina?

Oblikovana večina v EU parlamentu mora biti odraz dejanskega stanja večine v naši družbi. Manjšinske skrajnosti niso večina. Lahko pa pridejo v ospredje, če je večina apatična in dopusti vzpon negativizma.

Ob vstopu v Evropsko unijo sem bila stara 14 let. V času osnovne in srednje šole sem pisala dnevnik in branje zapisov iz takratnega časa me dandanes nasmeje, hkrati pa mi odpira zanimiv pogled kako sem doživljala določene prelomne trenutke v naši zgodovini. Direkten prepis iz leta 2004 gre takole:

»Kok kul se mi zdi vsa tale zadeva Slovenija gre v EU. Mislim tko vsi politiki imajo neko iskro v očeh, vsi se smejejo, vse je super in kok ene energije in pričakovanja je v zraku. Mogoče lahko vsaj malo povežem tole energije s tisto o kateri govori fotr ko razlaga o složnosti naroda ob osamosvajanju. Res bo zanimivo spremljati razvoj EU v prihodnje. Me prav zanima kako bo čez 20 let, me prav zanima ali lahko taka zveza preživi in najde način, da se dogovori o skupnih zadevah.«

Od mojega zapisa mineva skoraj 15 let. Z določitvijo časovnice »… me prav zanima kako bo čez 20 let…« se še danes strinjam. Ravno v času, ko se v medijih že govori o evropskih volitvah se sprašujem, kje bo EU čez 5 let.

Skozi svoje odraščanje sem EU dojemala kot nekaj kar obstaja in je povsem samoumevna zadeva. Super se mi je zdelo, da potujemo čez mejo brez mejne kontrole, modra podlaga in rumene zvezde so se mi zdela simpatična prispodoba povezanosti narodov v sklenjeni krog, spevnosti Ode radosti je nehote kdaj švignila v moje požvižgavanje. Proti koncu gimnazije sem spoznavala možnosti, ki se s članstvom v EU odpirajo mladim. Spoznavanje ustroja, kompleksnega in na prvi pogled konfuznega delovanja vseh organov EU. Kaj je parlament, kaj komisija, kakšna je razlika med Svetom EU in Evropskim svetom, kaj so evropske direktive, kaj nam EU daje in kje nas omejuje, kdo so ljudje ki delujejo v evropskih institucijah in številna druga vprašanja so v moji glavi pričela dobivati svoje mesto zanimanja.

Vseskozi se je zdela EU nekaj samoumevnega, nekaj kar pač obstaja. Čez leta, morda še najbolj v zadnjih letih sem oblikovala mnenje, da so institucije EU preveč odmaknjene, zbirokratizirane tvorbe, ki se premikajo po polžje in ob prvi težavi zastanejo in cepetajo na mestu. Odmaknjenost, neoperativnost, počasna odzivnost na težave, nenehni konflikti znotraj samih institucij in občasno precej neprimerno obnašanje najvišjih funkcionarjev, pa še kaj so slabi obeti za dvig ugleda, spoštovanje in razumevanje EU znotraj razmišljanja ljudi. Ko pride do prve večje skupne težave s katero bi se morale soočiti vse države unije se zgodi zastoj. Potem pa se začno debate, pa nasprotovanja, pa že omenjena neoperativna drža. In potem se zgodi to kar se je npr. pri izzivu migracij. Vsaka država unije je začela delovati po svoje. In to ni dobro. Če imamo unijo, ki ob prvem večjem izzivu pride na točko, ko nima več kolektivne rešitve ampak se začnejo dogajati individualna ravnanja; to pač ni dober obet za prihodnost.

Prihajajoči izzivi potrebujejo EU, ki bo sposobna hitro in učinkovito najti enotno rešitev ter imela tudi višjo stopnjo operativnosti in odzivnosti.

Izzivov glede samega delovanja EU je precej. Ogromno dela čaka unijo tudi na vsebinskem področju, na krepitvi socialne unije, iskanju rešitev za višjo prehransko samooskrbo, dvig kvalitete prehrane, demografski trendi ne obetajo nič dobrega, podnebne spremembe povzročajo številne ekstremne pojave. Vsebinsko gledano je izzivov vedno več kot rešitev.

Predpogoj za to, da sploh lahko vodimo vsebinske debate, prepoznamo izzive in iščemo rešitve pa je je MIR.
Po drugi svetovni vojni so se v Evropi začeli procesi povezovanja med zahodnoevropskimi državami kot odgovor na skrajni nacionalizem, ki je opustošil kontinent. Ko preberem tole poved dobim občutek, da smo v krogu prišli ponovno na izhodiščno točko. Kot, da se iz zgodovine ne znamo ali ne zmoremo nič naučiti? Ali pa vrhovom v obliki posameznih egotripov, ki si jemljejo pravico za razdvajanje naroda enostavno ob pomanjkanju prepoznave pravih izzivov in še pomembneje rešitev in ukrepov raje posegajo na polje nestrpnosti, neprimerne retorike, spodbujanje sovraštva in vse ostalo kar vse preveč spodbuja na neke druge čase.

Očitno nismo dorasli dovolj, da bi razumeli plemenite in prepoznali prave cilje in vrednote na katerih je utemeljena EU. Morda bi se vsi voditelji EU lahko vsaj za trenutek ustavili, izstopili iz usnjenih sedežev nemških jeklenih konjičkov, pustili vilice na katerih je nataknjen dober sočen steak na posteljici nečesa, z neko majhno piko spenjene atlantske alge, potlačili svoje lastne ambicije in vsaj za trenutek bili sposobni pogleda okraj naslednjega volilnega rezultata ali pa razmišljanja o tem kakšen stolček si želi greti njihova velecenjena tazadnja čez nekaj let.

Prvi in temeljni izziv pred katerim se nahaja naša evropska skupnost je, da se ponovno zavemo kakšne grozote so se dogajale, ko je prevladalo sovraštvo in nestrpnost. Kaj se zgodi ko posameznik zasadi seme zla v narod, ko z vso medijsko podporo vstavi čip v možgane ljudi in jih zmanipulira do točke, ko se zlomi in izniči osnovna človeška bit v kateri je zakoreninjena solidarnost, dobrota in spoštovanje sočloveka kot enakopravnega soseda naše skupnosti.


To je osnova. Vse ostalo je nadgradnja. Nikoli (res nikoli!!) ne smemo procesov, ki vsaj malo zasmrdijo po tem, da bi kdorkoli želel drugačno pot jemati pokroviteljsko in neresno. Vsak sum takih vzgibov mora večina ostro zavrniti. Večina ljudi je in vedno bo pozitivnih. Ne dopustimo, da bi negativna manjšina bila glasnejša in počasi, a vztrajno uspela pri svojem cilju zastrupljanja zdrave večine.

In to je prvi razlog zakaj je pomembno, da se volitev udeležimo in s svojim glasom prispevamo predvsem k normalizaciji retorike in umiritvi strasti v prostorih Evropske unije. Oblikovana večina v EU parlamentu mora biti odraz dejanskega stanja večine v naši družbi. Manjšinske skrajnosti niso večina. Lahko pa pridejo v ospredje, če je večina apatična in dopusti vzpon negativizma.

Jerca Korče, podpredsednica stranke LMŠ in poslanka Državnega zbora