Jerca Korče: Ko nas poti popeljejo od vonja po soli do vonja po prleški tünki

Politika od osamosvojitve naprej nosi kar nekaj odgovornosti, da mlajša generacija premalo pozna in ceni svojo državo. Morda slednje ne drži v celoti in nikakor nočem delati krivice kar na počez. Pa vendar, mladi se volitev ne udeležujemo, slabo poznamo zgodovino našega naroda in vse premalo čutimo tisto pristno ljubezen do domovine, ki bi se rezultirala tudi v aktivnem državljanstvu, spoštovanju državnih inštitucij, spoštovanju soljudi, tudi narave in ostalega. Kaj očitam politiki? In roko na srce jih kar nekaj še vedno sedi na pomembnih funkcijah, naj si bo v Evropi, doma ali pa v državnih podjetjih. Gre se za to, da sem rojena 1990. Osnovno in srednjo šolo sem obiskovala v samostojni Sloveniji. Poznavanje zgodovine našega naroda, spoštovanje preteklega razvoja dogodkov ocenjujem kot izredno pomemben element, ki ima močan vpliv na to kakšen odnos imamo do države.

Pomembno je, da na različnih nivojih povezujemo zgodovino, šport, glasbo, literaturo, simbole, naravne danosti in še marsikaj, da se pri posamezniku ustvari občutek narodne zavesti, ki ima svoje temelje v spoštovanju in se rezultira v čustvenemu naboju ljubezni do domovine. In vse to je tisto kar pomeni, da je človek sposoben in ima željo storiti nekaj dobrega za skupnost pri čemer prispeva k boljši državi.

Vzgoja se začne ob domačem ognjišču. Knjižne police na katerih se skrivajo vsi slovenski klasiki, kjer najdeš vse od biografije dr. Bučarja do Premikov, kjer ugledaš tudi poezijo Pesmi štirih, kjer se debeli Toporišičeva Slovenska slovnica, ter kjer se najdejo številne knjige podob prelepe Slovenije. Kjer v vsej pluralnosti različnih glasbenih okusov odmeva Iztok Mlakar, kjer Bele vrane popeljejo na Malo teraso, zasliši se Golica in še Siddharta. Izleti po Sloveniji, skok na prelepe hribe in pogled na jezera. Ko nas poti popeljejo od vonja po soli do vonja po prleški tünki. Obešanje zastave ob državnih praznikih in opazovanje staršev, ki gredo na volišče. Vse to in še več se začne doma. Marsikaj pa se nadaljuje tudi v šoli in še kje.

Da se vrnem nazaj – kje je odgovornost politike? V tem, da ni bila dorasla in je v prid lastnih parcialnih interesov, ter v luči lastnih egotov in občutka osebne velepomembnosti posameznikov vodila nenehne javne boje in interpretacije zgodovine. Kdo je bil za osamosvojitev in kdo ne; kdo je zaslužen in kdo ne; ali je rdeča zvezda simbol upora proti okupatorji ali simbol čaščenja grdega totalitarnega sistema?

Moj namen ni razčlenjevanje kaj se je zgodilo, čigava zasluga je in še najmanj si želim posegati na polje zgodovinarjev. Želim pa opozoriti na eno dejstvo, ki me je zmotilo in se mi zdi kontraproduktivno tistemu, kar bi odgovorna politika morala upoštevati. So stvari pri katerih bi morali svoje lastne notranje vzgibe samozadostnosti in morebitnega psihološkega stanja, ko ima posameznik občutek lastne superiornosti in večvrednosti potlačiti v ozadje.


Skozi šolski sistem sem preposlušala veliko ur vezanih na poznavanje prazgodovine, starega Egipta, stare Grčije, Rimske države, antike, srednjega veka, baroka…. tudi 1.sv vojna, in tsko naprej.

Z velikim ovinkom pa se večina (razen nekaj pogumnih in samosvojih učiteljev) raje ognejo temam, kot je druga svetovna vojna na Slovenskem in narodnoosvobodilni boj. Osamosvojitev naše države se obravnava nekaj stransko in se jo bolj ali manj zgolj ošvrkne proti koncu šolskega leta. In kje je razlog tovrstnemu pragmatičnemu ravnanju, ki smo mu priča pri pisanju učbenikov, učnih načrtov in obravnavanju takih tem v šolskih klopeh?

Lahko se zapletamo zakaj je temu tako, lahko mi bo marsikdo očital, da se ne spoznam na postopke priprave učnih načrtov in da vsesplošno ne poznam tematike. Pa vendar si bom drznila izpostaviti svojo teorijo ter podati moj lasten očitek in opažanje (mimogrede resnično mislim, da je jedro problema iskati predvsem v tem kar navajam).

In kje je tukaj iskati odgovornost politike, če že ne širše javne sfere? Gre se za to, da politični veljaki, ki si vehementno pripenjajo medaljo »mi smo osamosvojitelji« ali beri, mi smo edini pristojni, da razlagamo dogodke takratnega časa, po mojem mnenju kotirajo visoko na lestvici odgovornih za tako stanje.

V času menjave generacij (tudi v politiki) je skrajni čas, da prenehamo z izrabo zgodovine v politične namene. Morda pa je prva stopnička k težko pričakovanemu »tretjemu konsenzu« naše države to, da se poenotimo okoli tega, da brez razvoja dogodkov v naši preteklosti, brez poguma, ki ga je v ključnih trenutkih premogel celoten narod (in ne le 10 ali 20 posameznikov) danes ne bi imeli lepe, raznolike države, ki premore ogromno lepega in dobrega. Narobe je, da politiki dopuščamo uporabo manevra »deli in vladaj«. Zaključujem s tem, da je odgovornost ravno na nas mladih, rojenih v času po osamosvojitvi, da opravimo miselni preskok in ob predpostavki spoštovanja naše zgodovine gradimo prihodnost.

Jerca Korče, podpredsednica stranke LMŠ in poslanka Državnega zbora