Irena Joveva: Dala sem si priložnost. Dajte mi jo tudi vi.

Takole. Prejšnji teden sem obljubila daljši zapis, pa da ne bomo že kar takoj pri praznih obljubah, nima smisla. Skratka… Deset dni je od sporočila javnosti, da sem se odločila za kandidaturo za evropsko poslanko na Listi Marjana Šarca. Odzivi? Več ali manj pričakovani. Morda je bilo, vsaj zame, manj pričakovano dogajanje v moji glavi. Za mano so težki dnevi. Pa, da se razumemo: Ne zato, ker bi mi bilo za karkoli dejansko žal. Ni mi, ker vem, da grem v pravo smer in vem, da lahko in vem, da bom.

Pri moji odločitvi ne gre za nobeno teorijo zarote, za nobeno nagrado in za noben dogovor od ne vem kdaj.

In tega ne pišem zato, ker bi želela prepričevati prepričane, ki se jih bom o tej temi še naposlušala, ampak zato, ker morate vedeti, da odločitev resnično ni bila lahka. Ker se s tem moje življenje – in življenja mojih bližnjih – postavljajo na glavo.

Zdaj vam pa iskreno povem, zakaj sem sprejela kandidaturo. Evropska unija, evropski poslanci. Kaj točno že počnejo? Kaj pa lahko eden od sedemsto-petdesetih naredi? A sploh kaj počnejo, ali imajo samo hudo dobre plače in sanjsko službo? A ni to neka birokratska, pohlepna elita, tam nekje Bogu in vsem “navadnim državljanom” za hrbtom, ki misli, da je nekaj več od vseh ostalih? To so vprašanja, ki si jih postavlja velika večina ljudi. Tudi jaz sem si jih kdaj pa kdaj. No… In potem dobiš priložnost. In potem razmišljaš. In potem greš “googlat”. In potem ugotoviš, da mladih predstavnikov v Evropskem parlamentu skorajda ni. Zakaj je že to dobro? In potem ugotoviš, koliko enih možnosti je, da ti evropski poslanci dejansko (lahko) tudi kaj naredijo. Odvisno od posameznika in koliko se komu da, seveda. In si misliš, zakaj pa ne? Poznam se in vem, da se meni pač BO dalo.

Čaka me ogromno dela, drži, ampak podlago imam, to sem konec koncev študirala. Torej? Zakaj bi bila pa jaz kaj manj sposobna, morda za koga celo manj vredna, od kogarkoli drugega? Zakaj pa ravno jaz ne bi mogla spreminjati vzorcev? A je bolje, da še vedno ob kakšnem slabem dnevu raje samo malo pojamram, kako je vse “kr neki” in kako skoraj nihče od odločevalcev tam nič pametnega ne počne in stori, oziroma se z ljudmi sploh ne ukvarja, ker pozabi nanje? Zakaj pa ne bi priložnosti za to, da dokaže nasprotno, dobil še kdo drug, kdo nov, kdo mlad, kdo neobremenjen? Saj ne veste – tudi moji kritiki ne veste, kako mi bo šlo. Pojma nimate. Govorim seveda o tem, predvolilnem obdobju in kampanji, da smo si na jasnem, ker za vse ostalo je treba najprej biti izvoljen. Tudi sama nimam pojma, kako mi bo šlo. Ampak. Dala sem si priložnost. Dajte mi jo tudi vi.

Irena Joveva, kandidatka stranke LMŠ za evroposlanko