Alenka Jevšnik: “Za čase, ki se spreminjajo”

Odločitev za vstop v državno politiko ni enostavna. V resnici je to le korak na moji poti. Prava politika se gradi od spodaj navzgor in na tem področju sem storila že veliko korakov – v različnih kampanjah, svetih, društvih, pobudah, akcijah v lokalnem okolju.

Politika je po mojem mnenju prizadevanje za boljše življenje oziroma blaginjo vsakogar in celotne skupnosti – lokalne, državne in globalne.

Blaginje pa ne moremo uresničiti brez sodelovanja in pravičnejše delitve dobrin. Ena od poti v tej smeri je učinkovit davčni sistem in taka poraba zbranih sredstev, da koristi celotni skupnosti – javnemu šolstvu in zdravstvu, skrbi za starejše in socialno šibke, naložbam v varno hrano in vodo. Prav tako je potrebno bolje regulirati korporacije in zlasti sodobne digitalne platforme, ki pogosto izkoriščajo delovno silo in se izogibajo obveznostim do države.

Dobro politiko lahko ustvarjamo le skupaj, saj smo soodvisni in soodgovorni za prihodnost naše skupnosti in celotnega planeta.

Ni se lahko izpostaviti in spregovoriti, še posebej, ko misliš drugače kot drugi, ali pa si v manjšini. A prepričana sem, da je bolje spregovoriti, kot molčati in se v varnem zavetju doma ali bližnjih potem pridušati in si olajšati vest, ko veš, da se ti s svojimi razmisleki ne bo treba zoperstaviti drugače mislečim. Nikoli nisem imela težav s tem, da ne bi spregovorila, ko je bilo potrebno, tudi poguma za to mi ni manjkalo .

Morda zveni zelo osebno, a nič ne de, je že prav tako. Četudi na vse skupaj pogledamo bolj splošno, je kaj hitro jasno, da v današnjem času velja, da to, da se oglasiš, ko je potrebno, ni več odlika, temveč prej neka slabost, ki ti jo ljudje hitro pripišejo. Če se oglašaš v zvezi s političnimi vprašanji, je sicer vse lepo in prav, dokler nergaš in kritiziraš vsevprek. Sebe veselo izvzameš iz tega »brezumja« in ohranjaš status lepe duše. Dokler vztrajaš na trditvah, da je v politiki vse narobe, si zaščiten. Še boljša je cinična pozicija, da je tako in tako vse narobe in zavoženo, da noben razumen človek niti pomislil ne bi, da bi se pečal s politiko.

In kaj je posledica takega razmišljanja? Nor je, kdor se hoče ukvarjati s politiko. Nas,  pametnih, se vse skupaj ne tiče, pri zdravi pameti nam na misel ne pride, da bi se ukvarjali z nečim takim, kot je politika, od nje se distanciramo. V politiki ostajajo tisti manj pametni, ki nimajo pojma, in tako se krog večnega nezadovoljstva lahko vrti v neskončnost.

Zdi se, da je zdaj najbolj modno to, da nam je pomembnejša zasebnost, radi se ukvarjamo s svojimi hobiji, medtem ko javno, še posebej politiko, prepustimo drugim. Kot da ljudje nismo politična bitja, kot da grški polis ne izhaja iz zasebnega, družine in je kot tak del našega intimnega sveta. Ne, v sodobnem času se pričakuje od nas, da nas skrbi zase, da se ukvarjamo s svojim malim svetom in zadovoljstvi, ne pa, da se povezujemo in združujemo, čeprav smo ljudje v svojem bistvu socialna bitja. Tako se po eni strani sami odrežemo od javnega, javnih vprašanj ter javnega dobrega, po drugi strani pa si želimo osebnega zadovoljstva. Solidarnost, povezovanje in samoiniciativa hitro postanejo sumljivo početje.

Sama sem vedno, že od malega, ne le povedala, kaj se mi ne zdi prav, temveč tisto želela tudi spremeniti. To se je kasneje izoblikovalo v neko vrsto prepričanje, ki se mu nočem odpovedati. Ko je gospod Marjan Šarec dejal, da je čas, da v politiki pride do sprememb, ker od leta 1991 bolj kot ne isti ljudje in iste stranke že skoraj tri desetletja ustvarjajo probleme, ki jih nato skušajo reševati, sem si rekla, da je res čas, da se nekaj spremeni. Vendarle ni mogoče pričakovati, do bodo isti ljudje, ki so odgovorni ali vsaj soodgovorni za situacijo, v kateri smo zdaj, to tudi reševali in celo rešili. Logično je, da je prišel čas za nove ljudi in nove stranke. Stare stranke svarijo pred novimi obrazi, napovedujejo katastrofo in ob morebitnem uspehu izgubo časa. Oprostite, a ne morem se znebiti občutka, da le branijo svoje pozicije in svoj privilegiran položaj. V resnici sploh ne želijo sprememb, ki jih napovedujejo pred vsakimi volitvami.

Zato ne želim več le sedeti križem rok v varnem zavetju nerganja in kritiziranja, temveč želim tvorno sodelovati pri spreminjanju družbe na bolje. Očitki, da smo preveč novi, s premalo znanja, je oholo in podcenjujoče.

Še vedno se mi zdi ideja, da se ljudje namesto dežurnega in neobveznega kritiziranja povežemo in skušamo spreminjati družbo na bolje, izjemna. Zaradi te ideje, ki nakazuje spremembe, ki je vtkana v sam smisel nepremagljivosti življenja, se mi zdi prav, da sodelujem pri tem. Ali ni tudi zadnji nobelovec za književnost, Bob Dylan, napisal pesem o časih, ki se spreminjajo? Vse kitice se končajo z zavezo: »Za čase, ki se spreminjajo.«

To pomeni, da je v naravi sveta, da se bo spremenil, kot s spreminjajo časi.  Z nami ali brez nas. Zato pravim, da je bolje, da smo zraven in pomagamo spreminjati svet, saj se bo v vsakem primeru spremenil.